Poleg treh stalnih diakonov je bil v diakona za službo mašnika posvečen tudi fr. Drago Ferencek – bogoslovec iz reda dominikancev. Poročilo z dogodka bomo objavili v nadaljevanju, še pred posvetitvijo pa so trije stalni diakoni - Karli Brezovšek, Jože Prislan in Roman Kavšak za naš portal strnili svoje občutke, želje in misli ob vstopu v službo, za katero sta ključni vera in zgledno življenje.

Trije novi stalni diakoni Celjske škofije: Roman Kavšak, Jože Prislan in Karli Brezovšek. FOTO: Osebni arhiv/GRAFIKA: Jurij Korenjak

Papež Frančišek pravi, da so stalni diakoni »ljudje na pragu med ulico in svetiščem«. Na ulici opravljajo svoje temeljno poslanstvo, da okrog sebe zbirajo osamljene, izgubljene in malodušne.

Podjetnik, ki je vsestransko dejaven v župniji

Karli Brezovšek. FOTO: Osebni arhiv

Karli Brezovšek z družino živi v Vojniku, prihaja pa iz Župnije sv. Jerneja. Poročen je 37 let in je oče šestih otrok, dveh hčera in štirih sinov, pričakuje pa že šestega vnuka ali vnukinjo.

Po poklicu je gradbeni tehnik, na podjetniški poti je že skoraj 29 let. »V župniji sem bil doslej izredni delivec obhajila, član župnijskega pastoralnega sveta, gospodarskega sveta, dveh pevskih zborov, koordinator skupine bralcev Božje besede, skupaj z otroki skrbimo za tiskana in spletna tedenska župnijska oznanila.«

Žena je bila na začetku zadržana

Na pot priprave za stalnega diakona ga je povabil župnik in ga ves čas tudi zvesto podpiral. »V času priprave sem opazil, da me podpirajo tudi župljani. Pri tem sem čutil Božji klic, da se moram dati na razpolago za širše služenje Cerkvi na tistih področjih, ki so blizu talentom, ki mi jih je podaril Bog.« Ob tem je zadovoljen, da je družina zelo pozitivno sprejela njegovo odločitev in ga pri tem podpira, čeprav priznava, da je bila žena na začetku precej zadržana in je nekako s strahom pričakovala rezultat procesa.

»Sedaj, ko je proces priprave za mano, pa še bolj goreče molim, naj mi Bog nakloni modrosti in moči, da bom svoje poslanstvo, kar koli mi že bo naloženo, opravljal Bogu v čast, sebi in ljudem pa v zveličanje. Za to vse vabim k molitveni podpori,« je povedal pred današnjim dogodkom.

Službo sprejema z veseljem

Jože Prislan. FOTO: Osebni arhiv

Jože Prislan prihaja iz Župnije svetega Jurija Mozirje. Po poklicu je inženir lesarstva, zaposlen je kot skladiščnik. Poročen je 19 let. »V župniji sem zadolžen za molitev, sem član pevske skupine Sinaj, ŽPS, biblične skupine, bralec beril in izredni delivec obhajila.« Za diakonsko službo ga je nagovoril domači župnik Sandi Koren. »Da postanem stalni diakon mi pomeni potrditev v veri, da to kar živim, tudi oznanjam. To službo sprejemam z veseljem.«

Zaupa v Boga

Zadovoljen je, da ga domači v tem poslanstvu podpirajo. »Kot diakon bom pomagal duhovnikom v Cerkvi, oznanjal živo vero, veselje, da Bog ljubi vsakega človeka, obiskoval družine, uboge, osamljene, se z njimi pogovarjal in z njimi molil. Bogu zaupam in se mu dajem na razpolago, da me bo porabil tam, kjer me potrebuje.«

Vsa družina vpeta v delo župnije

Roman Kavšak. FOTO: Osebni arhiv

Roman Kavšak prihaja iz združene Župnije Šoštanj, Bele Vode in Zavodnje. Je samostojni podjetnik in direktor agencije za zavarovalništvo. Z ženo Andrejo, s katero imata sedem otrok, sta poročena 32 let. Najstarejši sin Urban je star 32 let in dela v tujini, 31-letna hči Urša je poročena in ima tri sinove ter je organistka v cerkvi, 26-letna Ajda je študentka, 23-letni Ambrož je zaposlen, 20-letna Zala je študentka, 18-letni Ožbej in 15-letna Elizabeta Špela pa sta srednješolca. »Naša družina je zelo vpeta v našo župnijo, žena je katehistinja, otroci so bili, nekateri pa so še ministranti in pojejo pri otroškem pevskem zboru, smo tudi bralci beril. Sam vodim ministrantske vaje in priskočim na pomoč v župniji, kjer je potrebno.«

Čuti Gospodovo bližino

Kot pravi, ga je vseskozi navduševal lik duhovnika. V otroštvu mu ni bilo z rožicami postlano. Oče mu je umrl, ko je bil star pet let. Ostal je sam z mamo, s sestro, ki je osem let starejša in je šla kmalu od doma, staro mamo in gluhonemo teto. Poročil se je pri dvajsetih letih. »Občutek imam, da me Gospod v mojem življenju vseskozi obdarja, da mi vedno stoji ob strani in sem mu dolžan, da ga oznanjam in se mu zahvaljujem za vse, kar imam. Pri 38 letih sem začutil, da ima Gospod z mano načrte. Andrejo sem vseskozi nagovarjal, da narediva nekaj skupaj, da bi se skupaj Gospodu zahvaljevala. Sama je odšla na katehetsko pastoralno šolo, jaz pa na socialno akademijo v Ljubljano. To mi je bilo premalo, potem sva hodila na duhovno akademijo v Ljubljano, a je bilo še vedno premalo. Hodila sva tudi na biblične večere v Celje k našemu sedanjemu škofu in prav njemu sem govoril, kako me Gospod nagovarja, da bi bil stalni diakon.«

Odgovornost do sebe in drugih

Priprave za stalnega diakona je z veseljem obiskoval, te pa so izoblikovale ne le njega, pač pa tudi družino, prijatelje in znance. »Vedno bolj se zavedam, da bo moje poslanstvo za stalnega diakona dar od Boga in obenem čutim veliko odgovornost do sebe in drugih.« Pri tem ga je podprla tudi žena Andreja. »Lepo mi je, kako sodeluje moja žena, kako me podpira, ki že ima izkušnje iz KPŠ-ja in tudi podpora ostalih kandidatov, ki smo bili prisotni v Mariboru. Prek njihovih pričevanj sem spoznal, da smo si različni in prav ta različnost me je zelo bogatila.«

Žejen molitve

Roman Kavšak si je za geslo izbral psalm 23 »Gospod je moj pastir nič mi ne manjka«. Pravi, da je žejen molitve, saj ga ta pomirja. Zaveda se, da je s tem tudi zgled družini. Prav tako zelo veliko bere, predvsem krščansko literaturo. Z ženo gresta, če le utegneta, vsak dan k maši. V pripravah na stalni diakonat se je srečal tudi z opazkami, a »sedaj lahko rečem, da sva z Bogom na dobri poti, sva na ti«.

Kot bodoči stalni diakon želi ostati najprej diakon v svoji družini. »Moje mesto ni oltarna miza, to je mesto duhovnika. Stalni diakon pa je na pragu cerkve in zunaj, povezan s cerkvijo in občestvom. Predvsem pa se prepustiti v Božje roke. Zavedam se, da ponižnost in služenje pospešujeta skupnost in sodelovanje, to sem že velikokrat izkusil. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil voditeljem v Mariboru, dr. Stanislavu Slatinku, s. Štefki Klemen ter diakonu Milanu Čivretu.«