Svet po poročanju STA danes začenja s svojim delom, v njem pa bodo sodelovali predstavniki pristojnih ministrstev, predstavniki centra nevladnih organizacij in posamezniki na Golobovo osebno povabilo – med njimi že omenjena direktorica razvpitega »inštituta«, ki je po premierjevih besedah najprimernejša oseba za vodenje takega vladnega telesa predvsem zato, ker naj bi bila »najbolj izpostavljena žrtev tega sovražnega govora«.

Toda kaj utegne biti v ozadju »boja proti sovražnemu govoru«, kot so se ga lotili sedanji oblastniki? Vsaj del odgovora na to vprašanje ponuja prispevek publicista Miha Glavača, ki smo ga objavili v januarski številki Slovenskega časa in ga zdaj znova zaradi potrjene aktualnosti ponujamo v branje.

Boj proti sovražnemu govoru je prepogosto pretveza za utišanje drugačnosti in vsiljevanje samocenzure. FOTO: Tatjana Splichal

V Sloveniji je vse po starem, bi lahko zapisal. Aktualna vlada se je pred nedavnim, po napadu na aktivistko in direktorico Inštituta 8. marec, odločila, da je ena od njenih prioritet »napoved vojne proti sovražnemu govoru« (navedek ministrskega predsednika).

Pri tem je pomembno omeniti, da je nasilje v družbi, ki se ga zagreši na osnovi različnosti mnenj, pripadnosti ali danosti, nesprejemljivo in mora biti kaznovano.

Vlada z glavnim ministrom na čelu bo zato na spolzki predpostavki, da gre pri napadu na aktivistko za sistemski problem (in ne za kriminalnost posameznika), začela vseobsegajočo kampanjo, ki se bo razprostirala skozi več resorjev, direktoratov, civilnih organizacij, zvezdnikov, športnikov, estradnikov in posvečencev ter bo segla globoko v njen (naš) žep, da se doseže nejasne cilje za reševanje hipotetičnega problema.

Vojaška retorika

Tematike se koalicija loteva z vojaško retoriko. Napovedi »vojne sovražnemu govoru« bo sledilo oblikovanje »posebne akcijske skupine«, ki bo sovražni govor »izgnala iz vseh komunikacijskih kanalov«. Torej gre za način komunikacije, ki ga družba razume. Gre za boj nas proti njim. S to malenkostjo, da ne vemo točno, proti komu ali čemu se bomo borili. Gre za ognjevito vojaško retoriko, ki pa ne zna točno identificirati sovražnika.

Ali se bomo borili proti nesramnežem na spletu? Politikom, ki žalijo našo rahločutnost? Posameznikom, ki preveč direktno povejo, kar mislijo o določeni temi, ali osebam, ki v pogovoru ne izbirajo besed? Morda pa zgolj proti tistim, ki se z nami ne strinjajo in jih lahko v svoji svobodomiselnosti obtožimo, da niso skladni z idejami moderne, raznolike družbe?

Zakaj v večini civiliziranih zahodnih držav obstaja visok standard za svobodo izražanja? Ne zato, ker se v teh družbah radi žalimo med seboj, ampak zato, ker taka družba zagotavlja in predpostavlja različna mnenja o javnih zadevah.

Zakaj v večini civiliziranih zahodnih držav obstaja visok standard za svobodo izražanja? Ne zato, ker se v teh družbah radi žalimo med seboj, ampak zato, ker taka družba zagotavlja in predpostavlja različna mnenja o javnih zadevah. Posameznik ima lahko, na primer, tehtne argumente, zakaj migracija neintegriranih muslimanov v Evropo predstavlja družbeno tveganje. Navsezadnje nam ni treba daleč, da vidimo, da tovrstna razpuščena migracijska politika vodi v getoizacijo in ustvarjanje paradržav znotraj države. Ali sem v tem primeru za tistega, ki se pretvarja, da lahko določa meje izražanja, že prekoračil mejo sprejemljivega? In ali bomo zato oblikovali migracijske politike na način, da bodo »bolj prijazne«, čeprav na dolgi rok bolj uničevalske?

Počasno premikanje črte sprejemljivega

Najverjetneje trenutna vlada in zakonodajalci ter vplivneži, ki črtajo javne politike, nimajo ambicij prestavljati zakonsko sprejemljive meje svobode izražanja, kot je zapisana v ustavi in kazenskem zakoniku. Bolj verjetno je, da se odvija proces izdelave nastavkov za (samo)cenzuriranje.

Samocenzura je vedno bolj učinkovito orodje kot zaporna kazen.

Voditelj, ki v družbi ali državi nima popolne moči, ne more vplivati na nabor besed in izrazov, zaradi katerih bo kršitelj kaznovan, lahko pa počasi premika črte sprejemljivega. Včasih je laže spremeniti tok reke, kot pa jo popolnoma zajeziti. Rečeno drugače, samocenzura je vedno bolj učinkovito orodje kot zaporna kazen.

Samocenzura določa, da se urednik odloči o tematiki, ki je sprejemljiva za objavo, pisec se na osnovi samocenzure odloči o konceptih, ki jih bo predstavljal, politični predstavnik na osnovi samocenzure izbira besede, in tako dalje – do posameznika, ki se samoomeji, če se skupina sogovornikov z njegovimi mnenji ne strinja. Samocenzura privede do tako imenovanega »echo chamber« učinka, torej sobane (dvorane) odmevov, ki utopi nezaželeno izražanje.

V zgodbi o boju proti sovražnemu govoru kot predstavniki finančnih upravičencev nastopajo posamezniki in civilne družbe, iniciative, inštituti in raziskovalci, ki s svojim znanjem in delom ter aktivnostmi izdelujejo municijo za boj proti nezaželenemu družbenemu izražanju.

Napajanje iz javnega denarja

Še en vidik vsake vojne je ekonomski. V tem primeru kot predstavniki finančnih upravičencev nastopajo posamezniki in civilne družbe, iniciative, inštituti in raziskovalci, ki s svojim znanjem in delom ter aktivnostmi izdelujejo municijo za boj proti nezaželenemu družbenemu izražanju.

V slovenskem prostoru se tovrstnih organizacij tare, vsem pa je skupno eno: dejavnosti na trgu ne opravljajo, preživljajo pa se izključno z javnimi sredstvi in donacijami. V tem primeru ne govorimo o samoudeležbi s subvencioniranjem, temveč o stoodstotnem financiranju projektov. Navsezadnje zasebniki najbrž ne bi bili preveč radodarni pri financiranju cenzure, tako imenovani »crowdsourcing« (množično financiranje od posameznikov za skupne cilje) pa tem organizacijam tudi ni blizu, saj da gre le za izjemno resne družbene probleme (z malo ironije).

In kako bodo potekale dejavnosti, ki bodo »preganjale sovražni govor z vseh platform«?

Izkušnje pravijo, da bo dejavnost vladnih služb, torej financiranje projektov, ki imajo zagotovljen obstoj in delujejo znotraj ministrstev (v zavetju državnega aparata), stihijska in brez posebnega načrta. Zakaj pa bi si delali dodatno delo v okolju s stabilno službo in rednim delovnikom ter avtomatskim napredovanjem? Ob tem bodo direktorji direktoratov ali ministri izkoristili kakšno foto priložnost za srečanje z vidnimi predstavniki nevladnih organizacij ter ob tem oznanili lepo zveneče projekte, povezane z odbijanjem neprimernega izražanja na spletu, ki bodo kmalu pozabljeni. Skratka, vse za odnos z javnostmi: predstavljajmo si navidez zaskrbljeno razpravo med vladniki in nevladniki na sedežih ministrstev.

Plavanje mnogih v premajhnem bazenu

Neprofitni zavodi, raziskovalni inštituti ter društva, ki so prejemniki sredstev, imajo po drugi strani večji problem, ker se soočajo z osnovno evolucijsko težavo plavanja v premajhnem bazenu. Domnevno bo aktualna vlada do nevladnikov finančno radodarna, vseeno pa je tovrstnih organizacij preveč, da bi potešile vse apetite oziroma da bi celo vsi preživeli v času draginje.

V Sloveniji obstaja več kot 25.000 nevladnih organizacij, ki se financirajo delno prek donacij, v večji meri pa prek javnih sredstev. Odmevnejše nevladne skupine so bolj uspešne pri pridobivanju javnih sredstev, saj imajo lobiste blizu mecenov, ki ta sredstva podeljujejo. Torej imajo zaledje in ime. Ena izmed uspešnejših organizacij na področju »družbenopolitične« akcije v našem prostoru je Mirovni inštitut, ki je – prek javno objavljenih podatkov na portalu Erar – samo v mesecu decembru pridobila okoli četrt milijona javnih sredstev za svoje projekte. Ni kaj, lepa božičnica. Žalostno je, da je obstoj mladih raziskovalcev v teh inštitucijah povezan z uspešnostjo pridobivanja javnih sredstev, službe pa so nestabilne in za kratek čas. Mladi in sposobni ljudje bi lahko, namesto da životarijo znotraj teh organizacij, veliko več, tudi finančno, za svoje humanitarne ter družbene cilje prispevali z delom v gospodarstvu, kjer primanjkuje delovne sile.

Sedanja vlada si je za enega izmed političnih ciljev v prihajajočem obdobju torej izbrala vojno proti sovražnemu govoru. Da ne bo pomote: govorimo o vladi, ki se sooča z razpadom javnega zdravstvenega sistema ...

Vprašanje prioritet

Sedanja vlada si je za enega izmed političnih ciljev v prihajajočem obdobju torej izbrala vojno proti sovražnemu govoru. Da ne bo pomote: govorimo o vladi, ki se sooča z razpadom javnega zdravstvenega sistema, saj je vsak dan več državljanov brez osnovne zdravstvene oskrbe, in vladi, ki je navkljub vsem drugim prihajajočim ekonomskim problemom našla energijo ter finančna sredstva za poskus oblikovanja (samo)cenzur nepriljubljenih mnenj v javnem prostoru na osnovi nedokazane hipoteze o porastu sovraštva na spletu in zunaj njega.

Prispevek je bil najprej objavljen v 153. številki priloge Slovenski čas .