Spominjam se pogovora v krogu kolegov, vernih zdravnikov, ko smo se pogovarjali o marsičem, o svojem delu in tudi o nekaterih dejavnostih, ki spadajo morda na mejo tistega, česar bi se veren zdravnik še lotil ali pa se tega sploh ne bi lotil. Eden od mlajših kolegov me je skoraj presenetil z izjavo: »Potem pa se včasih sprašujem, ali naj delam v vlogi zdravnika ali v vlogi vernika.«

Presenetil me je zato, ker sama nisem nikoli občutila te teže pri odločanju ob svojem delu. Morda sem imela tudi srečo, da nikoli nisem delala na področju, kjer bi se morala odločati o kakšnih vprašljivih dejavnostih. Vedno sem imela občutek, da to, kar delam, delam v vlogi obeh, v vlogi zdravnika in v vlogi vernika. Res je, da pri svojem delu nisem govorila o Bogu, toda kdor zna dobro opazovati in razumeti dogajanje, je lahko za vsem, kar sem delala in govorila, zaznal, da je zame ob vsem prisoten še Nekdo, ki je meni zelo pomemben in mi daje tudi moč za delo. Zato zame sploh ne more biti vpra...