Uvodoma je številne Slomškove častilce, še posebej goste iz Avstrije pozdravil generalni vikar Janez Lesnika. Somaševanje več kot šestdeset duhovnikov iz mariborske metropolije, ljubljanskega pomožnega škofa Franca Šuštarja, celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, upokojenih mariborskih nadškofov Franca Krambergerja in Marjana Turnška, škofovega vikarja iz Gradca Christiana Leibnitza, celovškega škofa Jožefa Marketza, salzburškega pomožnega škofa Hans Georg Hoferja, apostolskega nuncija v RS Jean Marie Speicha je vodil nadškof metropolit Alojzij Cvikl. 

Uvod v očenaš je imel škof Marketz, pozdrav miru upokojeni nadškof Kramberger.

FOTO: Jože Potrpin

Ob koncu maše je zbrane nagovoril upokojeni nadškof Turnšek, postulator v postopku kanonizacije Slomška. Molitveno uro, darove pri darovanju ter petje in igranje na koru je pripravila konjiška dekanija. Tudi pri maši so bile pred Slomškovo podobo izpostavljene Slomškove relikvije. Po njej se je praznovanje nadaljevalo z agape. 

Nadškof Turnšek. FOTO: Jože Potrpin

»Umetnosti življenja in smrti«

Nadškof Cvikl je mašni nagovor podal v treh delih. V prvem je spregovoril, kako nas Slomšek v svojih delih uči »umetnosti življenja in smrti«, zatem o odnosu do smrti med nami, sodobniki, ter v tretjem o Slomškovi blaženosti, vzoru in priprošnji, ki vabita k posnemanju in priporočanju, še posebej v trenutkih preizkušenj. Tisti, ki so bili ob Slomšku v zadnjih urah njegovega zemeljskega življenja, so živo slutili, da pravzaprav smrt ni bila konec, ampak začetek njegovega novega, polnega življenja v Božjem objemu.

Nadškof je poudaril, da je »v času svojega zemeljskega življenja Slomšek svoj pogled stalno usmerjal v Boga in v večnost. 'Svet je premajhen, da bi lahko napolnil naše srce', pravi, 'ni zmožen zadovoljiti naših želja z vsemi svojimi dobrinami in veseljem. Pravo zadovoljstvo najdemo le v Bogu'. Zazrt v Boga in v večnost, je bl. Slomšek tudi v najtežjih trenutkih izžareval upanje in optimizem. Misel na smrt mu je bila posebej blizu zadnje dni njegovega življenja, ko je 14. septembra s svojimi duhovniki začel duhovne vaje v Rogaški Slatini … Na svoj zadnji rojstni dan, 26. novembra 1861, je Slomšek napisal svojo oporoko, iz katere med drugim odseva njegova rahločutna očetovska skrb in ljubezen do zaupane mu škofije. Oporoko zaključi s prošnjo: '…da bi mi Bog naklonil največjo milost: pred Božjim prestolom posredovati za svojo škofijo.' Prepričani smo, da je Bog to njegovo prošnjo poslušal in uslišal.«

Nadškof Cvikl. FOTO: Jože Potrpin

Tam, pri Njem, je za Slomška naš pravi in dokončni dom

Slomšek je bil človek zaupne vere. Doživljal je, da je življenje neskončen dar, ki nam ga Bog podarja v svoji ljubezni. Podarja nam ga, ne le za omejen čas, ampak za ves čas na poti k Njemu. Rad je ponavljal: »Na svetu smo zato, da bi po Božji volji živeli, življenje z dobrimi deli izpolnili in prišli v nebesa«. Tam, pri Njem, je za Slomška naš pravi in dokončni dom. Sam pa se smrti ni bal. In kako je z nami, se je vprašal nadškof Cvikl v nadaljevanju. Ali je Bog središče našega življenja, kakor je bil za bl. Slomška ali pa smo tudi mi med tistimi, ki nas smrt plaši? »Obhajanje Slomškove nedelje ob 160. letnici njegove smrti nas vabi, da prenovimo naš odnos do smrti. Kot pravi bl. Slomšek: 'Ako se nočete smrti bati, se morate nanjo, ki je gotova, vredno pripraviti'. Nadškof je navedel troje Slomškovih priporočil za pripravo nanjo: molitev za srečno zadnjo uro, dobro spoved in prejem svete popotnice ter oporoko.

FOTO: Jože Potrpin

Ob koncu nagovora pa je nadškof še posebej poudaril, kako so »pri reševanju finančne situacije v mariborski nadškofiji v preteklih letih okušali moč njegove priprošnje, še posebej takrat, ko se je zdelo, da ni več poti naprej. In tudi po prijateljih iz sosednje Avstrije, ki so nam v času iskanja rešitve skozi deset let stali ob strani. Vesel sem, da so danes z nami, da skupaj v veselju in hvaležnosti, kličemo 'tebe Boga hvalimo'.«

»Slomšek prosi za nas«. FOTO: Jože Potrpin

Še enkrat je spomnil na letošnje geslo: »Slomšek prosi za nas«. Ta je »izpoved naše vere, je izraz zaupanja, je gotovost, da imamo v škofu Slomšku pri Bogu mogočnega priprošnjika, ki k nam steguje svojo roko, za katero vedno lahko primemo, še zlasti, kadar se znajdemo v težavah in preizkušnjah. Zato, bratje in sestre, ne stegujmo le roke, temveč 'povzdignimo svoje srce, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo.' Z vso vnemo in prizadevnostjo se trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Naj stane, kar hoče, nebesa morajo biti naša. Bog nam pomagaj – Bog nam jih daj!«

Več utrinkov s svete maše v fotogaleriji Jožeta Potrpina.

1/10