Škofija Murska Sobota v letu 2019 obhaja 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Dvorana Marianuma je bila premajhna za vse poslušalce.

Da bi osvetlili dogajanje pred sto leti, da bi razumeli takratne odločitve in dogajanje po združitvi, in da bi v pravo smer usmerjali svoje korake danes, je pripravila v organizaciji Teološke fakultete Univerze Ljubljani oziroma njene katedre za zgodovino pod vodstvom dr. Bogdana Kolarja in pod pokroviteljstvom Slovenske škofovske konference znanstveni posvet, ki je bil v sredo, 13. novembra, v Kovačičevi dvorani zavoda Marianum v Veržeju.

Namen posveta je bil celovito in sistematično pregledati, kaj se je dogajalo med prekmurskimi Slovenci ob koncu prve svetovne vojne in kakšno mesto so pri tem dogajanju imeli voditelji katoliških cerkvenih občestev.

Namen organizatorjev je bil, da bi prispevki posegli na vsa pomembna področja, ki so predstavljala versko predzgodovino dogajanja ob koncu prve svetovne vojne v Prekmurju ter osvetlili ravnanje katoliške skupnosti in njenih voditeljev ob koncu vojne in prispevke slednjih pri postavljanju temeljev za prihodnost narodne in cerkvene organiziranosti tega dela slovenskega etničnega prostora.

Dvorana Marianuma je bila premajhna za vse poslušalce, med njimi je bilo veliko duhovnikov, celodnevni posvet pa sta ves dan spremljala domači škof dr. Peter Štumpf in mariborski nadškof Alojzij Cvikl.

Na simpoziju so s svojimi znanstvenimi prispevki sodelovali: dr. Stanislav Zver, dr. Ivan Štuhec, dr. Štefanija Krajnc Vrečko, dr. Bojan Himmelrajh, dr. Andrej Hozjan, dr. Igor Salmič, dr. Vinko Škafar, dr. Bogdan Kolar, dr. Hotimir Tivadar, dr. Franc Zorec in Lojze Kozar.

Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900

Dr. Stanislav Zver je podal pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900, od delovanja svetih bratov in vključitev v razne škofije. Govoril je o »vijugasti poti« slovenske dežele ob levem bregu Mure skozi njeno preteklost izza časov Pribinove in Koclje­ve Spodje Panonije, pod katero je spadalo tudi Prekmurje, seve­da s posebnim poudarkom na cerkveno dogajanje.



Pokrajini, ki so ji semena začetkov krščanstva posejali, podobno kot Slovencem severno od Drave, misijonarji iz Salzburga, je v času Pribinove­ga sina Koclja, ki se je kot mejni grof leta 869 uprl Frankom in postal v letih 869–874 samostojni knez in, kot tak, v Blatogradu bil »gostitelj« svetih bratov Cirila in Metoda, je njuna prisotnost prinesla sadove na pastoralnem in kulturnem področju, posebej še v času obstoja Metodove nadškofije.

Nato je predstavil skoraj tisočletno madžarsko cerkveno upravo v Prekmurju, pod katero so Prekmurci spadali, deljeno ali pa skupaj, z ozirom na sedanjo murskosoboško in lendavsko dekanijo, pod različne ško­fije (Zagreb, Györ, Sombotel).

Dotaknil se je reformacije in verske obnove, ki sta v deželi ob Muri pustili sledove, tudi v naš čas, na kulturnem, jezikovnem in verskem področju. Omenil je turške vpade, ki so v 16. in 17. stoletju na tleh Prekmurja za seboj puščali zredčeno, »duhovno in snov­no« obubožano prebivalstvo. V nadaljevanju je pod »podnaslovom« Versko-kulturne razmere v Prekmurju v 18. in 19. stoletju dodal »protiutež« duhovno-kulturnega dela, ki so ga na jezikovnem in narodnostnem področju prispevali evangeličanski in kato­liški pisci (duhovniki).

Na koncu je spomnil, kako pomembno in kritično obdobje so na narodnostnem, jezikovnem in verskem področju preživljali prek­murski Slovenci v 19. in 20. stoletju, ko sta si državna in cerkvena oblast pod vplivom idej liberalizma z roko v roki in na vso moč prizadevali pokrajino pomadžariti in je ljudstvu stala ob strani le večina domačih katoliških duhovnikov.

Izobraževanje prekmurskih katoliških duhovnikov do leta 1919

Prof. dr. Vinko Škafar je osvetlil izobraževanje katoliških duhovnikov, ki so prihajali iz Prekmurja, in tistih, ki so delovali v Prekmurju do priključitve Prekmurja k matični domovini do leta 1919. Že sredi 9. stoletja je bila v Blatenskem Kostelu teološka šola za duhovniške pripravnike, ki jo je vodil prvi salzburški nadduhovnik (arhiprezbiter) Dominik.

V začetku leta 867 ali že decembra 866 sta k panonskim Slovencem na poti v Rim prišla slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod in v Blatenskem Kostelu začasno prevzela vzgojo panonskih slovenskih kandidatov za duhovništvo. Po prihodu Madžarov v Panonsko nižino so si ti prisvojili tudi današnje Prekmurje in sprejeli krščanstvo.

V 11. stoletju sta bili ustanovljeni škofiji v Győru in Zagrebu, h katerima je pripadlo ozemlje današnjega Prekmurja. Današnja murskosoboška dekanija in Porabje sta spadala pod Győr in današnja lendavska dekanija pod Zagreb.

V Zagrebu je bila ves čas semeniška teološka šola, nekateri pa so študirali tudi v Bologni (od leta 1556) in na Dunaju (od leta 1628), kjer je imela zagrebška škofija svoje kolegije. V Győru je bila prav tako teolo­ška šola, čeprav so v času turške okupacije tam vladale težke razmere.


Znanstveni posvet sta spremljala tudi škofa Peter Štumpf in Alojzij Cvikl.

V 16. in 17. stoletju je za Katoliško cerkev v Prekmurju nov izziv predstavljal protestantizem (luterani /evangeličani/ in reformirani /kalvin­ci/) in tudi pomanjkanje duhovnikov, predvsem na območju današnje murskosoboške dekanije, kjer so si v 17. In 18. stoletju pomagali z laiškimi uslužbenci licenciati.

Z ustanovitvijo sombotelske škofije leta 1777 je celotno Prekmurje pripadlo novi škofiji, ki je imela tudi svoje teološko učilišče, na katerem so študirali bodoči duhovniki, nekate­rim prekmurskim mladim duhovnikom, predvsem v 19. in 20. stole­tju, pa je škofija omogočala podiplomski študij v Budimpešti, kjer so doktorirali Franc Ivanoci (1885), Franc Rogač (1907) in Mirko Lenaršič (1909).

Ob škofijskih duhovnikih so iz Prekmurja izhajali tudi redov­niški poklici, ki so se večinoma izobraževali v svojih redovniških teoloških šolah. Med profesorji je dr. Vinko Škafar omenil frančiškana p. Ambrozija Franca Balašica (umrl je leta 1812), znanega jezuita p. Jurija Dobronokija (umrl je leta 1649) in benediktinca p. Samuela Franca Markoja-Márkfija (umrl je leta 1861), ki je bil v letih 1860–1861 rektor univerze Petra Pázmánija v Budimpešti.

Vloga katoliških duhovnikov in drugih intelektualcev pri utrjevanju narodne zavesti

Dr. Fanika Krajnc Vrečko, višja bibliotekarka je prikazala vlogo katoliških duhovnikov in drugih intelektualcev pri utrjevanju narodne zavesti s pisano besedo ter širjenje in izdajanje slovenskih knjig in periodike med Prekmurci do priključitve Prekmurja k matični domovini.



Osvetlila je tri pomembne vidike utrjevanja slovenske na­rodne zavesti med Prekmurci v petdesetih letih pred priključitvijo Pre­kmurja k matični domovini leta 1919: širjenje slovenskih knjig Mohorjeve družbe in Slovenske matice, izdajanje knjig in periodičnih ti­skov v prekmurskem narečju ter prispevek prekmurskih duhovnikov na področju priprave cerkvenih pesmi, pesmaric in molitvenikov.

Širjenje slovenskih knjig med prekmurskimi Slovenci v drugi polovici 19. stole­tja je omogočalo delovanje Slovenske matice in Mohorjeve družbe, ki je imela svoje poverjenike med nekaterimi pomembnimi prekmurskimi duhovniki po župnijah, kjer je bilo v večini katoliško prebivalstvo.

Pre­ganjanje duhovnikov, predvsem Franca Ivanócyja, in nekaterih učiteljev, ki so jim zaradi širjenja slovenskih knjig madžarske oblasti očitale pan­slavizem in rušenje madžarske države, kaže na izjemen pomen tega dela za utrjevanje slovenske narodne zavesti ter v boju za pravice pre­kmurskih Slovencev na verskem, narodnem, socialnem in prosvetnem področju.

Izdajanje knjig v prekmurskem narečju sega v 18. stoletje z delovanjem Miklóša Küzmiča, ki je poleg protestantskih prekmurskih tiskov začetnik katoliškega tiskanega izročila, in se je nadaljevalo v 19. sto­letje, ko so se poleg verskih tiskov pojavila tudi posvetna besedila.

Zelo pomembne so bile poučne knjige in pozneje koledarji ter časopisje. Posebej je izpostavila vlogo Franca Ivanócyja in pozneje Jožefa Klekla st. pri ustanavljanju prekmurskih periodičnih tiskov, ki so na začetku 20. stoletja bili trdna opora v prizadevanjih za ohranitev vere in krepi­tev narodne zavesti ter splošne omike.

Prikazala je delovanje katoliških duhovnikov na področju priprave cerkvenih pesmi, pesmaric in molitve­nikov, kar je omogočalo uporabo in utrjevanje slovenščine v liturgiji in pri pobožnostih, ki so spremljale prekmurskega človeka od zibelke do gro­ba. Ob vsebinskem prikazu razmer na omenjenih področjih je zbrala dostopno bibliografijo prekmurskih katoliških tiskov.

Vlogo vere in cerkvenih dostojanstvenikov pri ohranitvi slovenske kulture

Prof. dr. Hotimir Tivadar s Filozofske fakultete v Ljubljani je opozoril na vlogo vere in cerkvenih dostojanstvenikov pri ohranitvi slovenske kulture ter prekmurščine med Muro in Rabo. Omenil je zapleteno problematiko odnosa do jezika in vere v prostoru med Muro in Rabo, kar lahko načeloma posplošimo na celotni slovenski prostor.



Po­svetil se je pomenu jezika za ohranitev vere in vere za ohranitev prekmurskega in slovenskega (knjižnega) jezika. Predstavil je večkulturno pokrajino med Muro in Rabo v preteklosti ter sedanjosti – tudi preko pogovorov s prekmurskimi verskimi voditelji danes. S kontrastivno diskurzivno analizo preteklih in sodobnih, tudi medijskih, besedil je poskusil z jezikoslovnega gledišča umestiti prekmurski jezik kot pomemben del prekmurske identitete.

Nekoč samostojni knjižni jezik je po letu 1919 postal »samo« narečje, ki pa še živi tako v govorjeni kot pisni obliki. Osnovni poudarek je dal na sobivanje in soustvarjanje prek­murskega jezika pripadnikov različnih verskih skupnosti: protestantski in katoliški pisci so že od vsega začetka vkodirani v prekmurski jezikovni in kulturni genom, kar najbolje ponazarjata Števan in Mikloš Küzmič (eden evangeličanski, drugi katoliški duhovnik).

Omenil je tudi nacionalno vprašanje in multikulturnost, ki jo je Prek­murje v preteklosti dejavno živelo in jo še živi. Vedno znova pa so jo prekinjale vojne in najrazličnejša absolutistična ravnanja.

Prekmurje na pariški mirovni konferenci

Ker je bil dr. Bojan Himmelreich (arhivski svetnik, Zgodovinski arhiv Celje) odsoten, je del njegovega prispevka prebral dr. Kolar. Avtor je raziskal temo Prekmurje na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni ter prizadevanja dr. Franca Kovačiča in dr. Matije Slaviča za njegovo priključitev k Sloveniji.

V uvodnem delu je prikazal razmerja med državami ude­leženkami pariške mirovne konference po prvi svetovni vojni, ki je začela zasedati januarja 1919. Slovenska javnost je gojila velike, nerealne upe glede združitve ozemelj, naseljenih s Slovenci.
Priprave na konferenco so se na Slovenskem začele avgusta 1918, v njih sta že sodelovala tudi dr. Franc Kovačič in dr. Mati­ja Slavič, oba kot člana Narodnega sveta za slovensko Štajersko.

Kovačič je prevzel referat za bodočo jugoslovansko-avstrijsko mejo na Štajerskem, Slavič pa referat za Prekmurje. V jugoslovansko delegacijo na konferenci sta bila imenovana kot izvedenca zaradi sodelovanja v pripravljalnih delih nanjo. V delegaciji sta sodelova­la v zgodovinsko-etnografski sekciji in sicer v podsekciji za sever­no državno mejo.

Za zavrnitev neresničnih trditev z avstrijske in madžarske strani sta napisala publikacije, ki so prikazale dejansko stanje na spornih področjih. Vsaj za Slaviča je znano, da je skušal delovati v korist slovenskih stališč tudi v osebnih stikih s strokov­njaki iz drugih delegacij.

Oba sta tudi pisala poročila za slovensko časopisje. Dr. Mati­ja Slavič so po ratifikaciji mirovne pogodbe z Madžarsko ime­novali za člana mednarodne razmejitvene komisije, ki je določila in označila meje Kraljevine SHS in Madžarske. Delo je trajalo od avgusta 1921 do novembra 1922, postavljanje mejnikov pa se je zavleklo še skoraj dve leti, do julija 1924.

O usodi Prekmurja med septembrom 1918 in januarjem 1919

Dr. Andrej Hozjan (Filozofska fakulteta Maribor) je predstavil usodo Prekmurja med septembrom 1918 in januarjem 1919. Pregled najpomembnejših dogajanj v teh mesecih je raz­delil v dve kratki obdobji. Pri prvem, to je bil čas od septembra do 11. novembra, je predstavil potek zadnjih tednov pred koncem vojne v zvezi s pripravami na odločanje o novih državah, mejah in v tem okviru tudi o prihodnji pripadnosti naše krajine.



Spomnil je na najpomembnejše akterje na slovenski strani, to so bili Matija Slavič, Jožef Klekl st., Ivan Jerič in Rudolf Maister. Posebej je izpostavil Klekla. Dejal je, da se je do martinovega »javno mnenje« o vsakdanjiku v dolnjem Prekmurju že očitno prevesilo v neorganizirano razbijaštvo in na­silna dejanja, kar je sprožilo nasilne ukrepe oblasti.

Nemiri so se zaključili s kapitulacijo dvojne monarhije. Drugo obdobje, čas od 11. novembra do sredine januarja, so zaznamovali kar prehitevajoči se dogodki in hiter razvoj situaci­je. Določitev začasne razmejitve med Madžarsko in Državo SHS, od 1. decembra Kraljevino SHS, je krajino prisojala prvi.

Mnogi, predvsem mlajši Prekmurci, se s tem nikakor niso mogli sprijaz­niti; nekateri so iskali pomoč v Mariboru in Ljubljani, drugi so agitira­li med ljudstvom. Nastalo je več obrisov avtonomije v okviru Madžarske; od teh sta bila dva plod domače duhovščine. Ta se je januarja v Bogojini izrekla o načrtu visoke stop­nje avtonomije slovenskega življa.

Vmes se je okrog božiča zgodil še kratkotrajen »priključitveni« vpad vojaštva iz Medmurja s sode­lovanjem Dolnjebistričanca Jožefa Godine. Neuspeh te akcije je vsestransko vplival na nadaljnja dogajanja. V takem vzdušju se je 12. januarja 1919 v Parizu pričela mirovna konferenca, kamor je do konca meseca prišel tudi dr. Matija Slavič.

Kot je dejal dr. Hozjan, sta se očitno do tedaj izcimili dve izvirno prekmurski varianti nadaljnje usode Prekmurja: Jeričeva »vojaška«, s simpatizerji za pridružitev SHS, in Kleklova, z večjim delom duhovščine, avtonomistična, bodisi znotraj Madžarske bodisi SHS. Dejansko pa je tudi ta nato še poostrena zahteva nujno vodila v pridružitev k slednji, saj je Klekl zelo dobro vedel, da je oblasti ne bodo sprejele.

Od kulturnih razlik do skupne odločitve

Naslov prispevka prof. dr. Ivana Janeza Štuheca (Teološka fakulteta v Ljubljani) je bil Od kulturnih razlik do skupne odločitve. Na osnovi znanih zgodovinskih dejstev je spomnil, da so za priključitev Prekmurja k matični Sloveniji pomembno vlogo odigrali prleški du­hovniki.



Slovenci med Dravo in Muro ter Slovenci med Muro in Rabo, so več stoletij živeli v različnih kulturnih, družbenih in go­spodarskih okoliščinah. Dve stvari pa sta jim bili skupni, vera in jezik. Na zahodni strani Mure se je emancipacijsko jezikovno giba­nje razvijalo od pomladi narodov naprej.

Na vzhodni strani Mure pa ne, ker je madžarska prestolnica bila manj odprta za pretok idej, kakor Dunaj. Ugotovil je, da so imeli intelektualci iz Prlekije, ki so študirali v Gradcu ali na Dunaju, bistveno boljše pogoje za svoj in narodni razvoj, kakor na vzhodni strani Mure.

Oboji pa so vedeli, da eni in drugi govorijo jezik, ki ima veliko več skupnega, kakor prekmurščina in madžarščina. Ideja Zedinjene Slovenije na skupni jezikovni pod­lagi je bila gonilna sila akterjev, ki so bili na čelu narodnostnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, kar je pripeljalo do delnega združevanja slovenskih pokrajin in po prvi svetovni vojni do priključitve Prekmurja k matični Sloveniji.

Pokazal je na kulturne razlike protago­nistov iz obeh strani Mure, ki so imeli ključno vlogo pri združevanju slovensko govorečega prebivalstva.

Prekmurje 1918–1919, del nove krajevne Cerkve

Prof. dr. Bogdan Kolar (Teološka fakulteta v Ljubljani) je predstavil Prekmurje 1918–1919 kot del nove krajevne Cerkve. Spomnil je, da so imeli pomembni zgodovinski dogodki v zadnjih mesecih vojaških spopadov in po koncu vojne posledice za delovanje ka­toliških cerkvenih občestev v Prekmurju.



Del duhovščine je z upa­njem in veseljem pričakoval spremembe. Nekateri med njimi so imeli možnost vplivanja na sprejemanje odločitev na najvišji, tudi na mednarodni ravni. Del jih je še vedno čutil pripadnost stoletnemu škofijskemu sedežu sv. Martina in takratnemu škofu, kar so izražali tudi s svojimi javnimi nastopi.

Staro ureditev so želele ohraniti nekatere cerkvene skupnosti, zlasti tiste, ki so bile zaradi novo začrtane meje razdeljene. Ob iskanju nove cerkvene uredi­tve, potem ko je bila določena nova meja, ni šlo brez zapletov. Neenotnost med duhovniki je povzročila, da ni bila ustanovljena nova krajevna Cerkev, temveč je Prekmurje postalo sestavni del Cerkve s sedežem v Mariboru.

Vključevanje v novo krajevno Cer­kev ni potekalo brez težav. Ostala je odprta vrsta vprašanj. Najprej sta dobila več pristojnosti kot pooblaščenca somboteljskega škofa dekana v Lendavi in Soboti, nato je svojega vikarja imenoval škof iz Maribora. Škofa Napotnik in Karlin sta pozdravila razvoj dogod­kov na vzhodni meji lavantinske škofije in jih priporočila v pozor­nost drugim delom škofije.

Vedno močnejša je bila povezanost z občestvi na desni strani Mure, tudi kar se je nanašalo na novice, prejemanje verskega tiska, uresničevanje pobud za prenavljanje verskega življenja. Hkrati so nove cerkvene skupnosti obogati­le lavantinsko Cerkev z bogatim izročilom praktičnega verskega življenja, zanimanjem za duhovne poklice in za misijonsko pos­lanstvo Cerkve.

Povsem izviren pečat pa so ji dale z izseljevanjem, ki je bilo pomembna sestavina prekmurskih cerkvenih občestev vse od začetka stoletja in se je stopnjevalo tudi v letih med dve­ma svetovnima vojnama. Zanimanje za rojake po svetu je postalo stalni sestavni del cerkvenega življenja, tiska in sprejemanja odlo­čitev glede njihove pastoralne oskrbe.

Izvirne oblike cerkvenega življenja v Prekmurju

Generalni vikar Lojze Kozar ml. je predstavil versko življenje v Prekmurju, še posebej izvirne oblike cerkvenega življenja, skrb za cerkvena poslopja, češčenje Matere Božje in prizadevanje za svetost. Katoliški verniki na ozemlju današnjega Prekmurja so v prete­klosti na različne načine ohranjali vero in jo živeli.



Združevali so se v različne skupine, skrbeli so za bogoslužne prostore in verska znamenja, častili so nebeško Mater Marijo in si bolj ali manj priza­devali za svetost. K verskemu življenju so pomagala razna cerkvena združenja: rože živega rožnega venca, bratovščina Srca Jezusovega, Tretji red sv. Fran­čiška, Marijina družba, širitelji verskega tiska, cehi.

Verniki so skrbeli za različna cerkvena poslopja: gradili so žu­pnijske cerkve, kapele, postavljali križe in druga verska znamenja. Ta dejavnost je opazna v času pred letom 1919, še bolj živahna pa je bila po tem letu. Spomnil je, da so ljudje na ozemlju današnjega Prekmurja v vseh časih na različne načine pokazali, da ne verujejo samo v Boga, v Jezusa Kris­tusa, temveč spoštujejo in častijo tudi Jezusovo mater Marijo.

O Marijinem češčenju govorijo cerkve, romarski kraji in romanja, ka­pele po vaseh, molitve in razni običaji. Poleg Jezusa in Marije so ljudje imeli še druge vzornike: svetnike in v zadnjem času tudi domače vzornike, med katerimi je dozorel najprej Božji služabnik Danijel Halas, nato pa še Božji služabnik Alojzij Kozar.

Pregled verskega življenja v Prekmurju govori o bogatem dogajanju v preteklosti, pred sto leti in tudi danes. Nekatere, nekoč žive oblike so danes zamrle ali se spremenile, zraslo pa je tudi marsikaj novega.

Prekmurje v vatikanskih arhivih v letih 1918–1924

Dr. Igor Salmič (Teološka fakulteta sv. Bonaventura v Rimu) je raziskal Prekmurje v vatikanskih arhivih v letih 1918–1924. 17. avgusta 1919 je bilo Prekmurje sicer predano oblasti vlade Kraljevine SHS, sam postopek dokončne priključitve matičnemu narodu, tako v civilnem kot cerkvenem smislu, pa je bil mnogo daljši.



Predstavil je vatikansko dokumen­tacijo v letih 1918–1924, ki posredno ali neposredno govori o prekmurskem vprašanju. Kot je dejal gradiva o samem dogajanju v Prekmurju ni veliko, kljub temu pa se iz najdenega materiala da razbrati nekaj zanimivih podatkov.

Osrednja tema je vprašanje cerkvene jurisdikcije na področjih, ki so po Trianonskem sporazumu leta 1920 civilnopravno prešli pod Kraljevino SHS (Banat, Bačka Baranja, Medžimurje, Prekmur­je), cerkvenopravno pa so ostali še pod madžarsko škofijsko upra­vo s sedeži v Pecsu, Temišvarju, Kalocsi in Sombotelu.

Ker je bila komunikacija s škofi ordinariji onemogočena, se je za ta področja dolgo časa iskala rešitev: nekateri so predlagali generalne vikar­je, drugi pa apostolske administratorje. V dokumentih je razvidna previdna vatikanska drža in želja po ohranitvi dobrih odnosov, tako z madžarsko kot jugoslovansko stranjo.

Na koncu je Sveti sedež za ta območja, torej tudi za Prekmurje, leta 1923 imenoval apo­stolske administratorje. Dejal je, da nam vatikanska dokumentacija hkrati omogoča hiter vpogled v versko in politično življenje Prekmurja. Prekmurski Slovenci so junija 1923 na Sveti sedež naslovili spomenico z zahtevo po priključitvi mari­borski škofiji, že leta 1919 pa so predstavniki t. i. »vendov« s spomenico, na podlagi zgodovinskih, jezikovnih, kulturnih in ekonomskih razlogov, zanikali povezanost Prekmurja z jugoslovanskim narodom.

Omenil je še dokumente, ki govorijo o nasilju jugoslovanske vojske v eni izmed katoliških šol v Murski soboti (1920) ter o posredovanju državnega tajnika Pietra Gasparrija pri madžarskih ob­lasteh v prid Jožefa Klekla, ko je služil zaporno kazen (1921) ter druge.

Izvirni izzivi in utiranje novih poti Cerkve v Prekmurju

Vodja pastorale službe dr. Franc Zorec je govoril o izvirnih izzivih in utiranju novih poti Cerkve v Prekmurju. Spomnil je na sad dolgotrajnega procesa povezovanja in pastoralnega delovanja na območju Prekmurja in dela Prlekije, ki obsega ljutomer­sko dekanijo, ko je leta 2006 nastal škofija Murska Sobota.

Na izraz življenja in delovanja v okvirih škofije vplivajo in so do njih pri­peljale okoliščine, ki so zahtevale svojevrsten odgovor. Dvojezič­nost je zahtevala določene prilagoditve in sodelovanja tudi onkraj ozemeljskih meja. Porabje s slovenskim prebivalstvo je klicalo k vzdrževanju vezi za ohranitev kulture, jezika in pripadnosti matičnemu narodu. Versko mešano območje je zahtevalo ekumenski dialog in prečiščevanje teologije ter spoštovanje verskega obred­ja.

Izseljenstvo je pomenilo ekonomsko razbremenitev, hkrati pa prinašalo tuje kulturne in nazorske tokove. Svojevrsten pojav je misijonarstvo, ki izraža moč verskega in kulturnega naboja, ki je potisnil številne duhovnike v dežele tretjega sveta oznanjat evangelij.

Ti izzivi so že od začetka delovanja Pomurskega pastoralnega področja (PPP) v letu 1971, še bolj pa po osamosvojitvi Slovenije, utrjevali prepričanje, da Prekmurje iz etničnih, verskih in političnih razlogov za svoje uravnoteženo delovanje potrebuje priključeno ljutomersko dekanijo.

Na podlagi te ugotovitve so nastale ško­fijske meje, oziroma se ohranile meje PPP, znotraj katerih se je nadaljeval povezovalni proces in pastoralno sodelovanje na ozna­njevalnem, karitativnem in liturgičnem področju delovanja.

Združitev je spodbudila versko dejavnost v župnijah

Za zaključek bi lahko povzeli, da je združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pred sto leti spodbudila versko dejavnost v župnijah, kar se je pokazalo na različnih področjih (duhovni poklici, gradnja novih cerkva in kapel, češčenje Matere Božje ...).
Hkrati je med ljudmi dozoreval čut za svetost, kar se je končno pokazalo z začetkom dveh postopkov za beatifikacijo.

Nov čas, predvsem v zadnjih dveh desetletjih, pa prinaša tudi nove izzive, na katere skuša odgovarjati sedanje vodstvo krajevne Cerkve. Dr. Matija Slavič je leta 1935 zapisal: »Bivši poslanec Jožef Klekl je s svojim Koledarjem, Marijinim listom in tednikom Novine največ storil, da so Prekmurci ohranili zavest, da so imeli štajerske Slovence onkraj Mure za svoje rodne brate, da so hoteli ob prevratu državno skupnost z drugimi Slovenci v Jugoslaviji.«

Fotografije: Ivo Žajdela