Pater Tarzicij je bil izjemen človek in duhovnik, ki je svoje življenje posvetil služenju Bogu in ljudem. Znan je bil po svoji goreči predanosti Frančiškovemu svetnemu redu, Karitasu, zakonskim skupinam ter delu z mladimi in različnimi župnijskimi skupinami. Bil je človek številnih talentov, ki jih je vedno uporabljal za dobrobit skupnosti.

Kljub kronični bolezni, ki ga je spremljala zadnjih 14 let, in rednim dializam, je pater Tarzicij ostal aktiven kot župnik, redovnik in graditelj. Njegova življenjska filozofija, ki jo je izrazil tudi v svojih besedah, je bila polna optimizma in vere: »Bolezen ni samo prekletstvo. Delo ti pomaga, da ne misliš samo nanjo, ampak si prizadevaš še kaj narediti.« S temi mislimi je navdihoval mnoge, saj je kljub težavam nadaljeval z duhovniškim delom in celo vodil gradnjo cerkve na Ptuju.

Pater Tarzicij je bil tudi avtor pesniških zbirk in duhovnih besedil, med katerimi je izstopala njegova knjiga Križev pot na dializi. Pisanje je zanj postalo način izražanja in hkrati zdravljenja, ko je med dializami našel čas za razmislek in ustvarjanje. Njegovo življenje je bilo polno preizkušenj, a tudi izjemnih dosežkov. Kot zlatomašnik je zgradil trdne temelje za prihodnje generacije vernikov.

V teh dneh Frančiškovega trodnevja ga bratje minoriti priporočajo v molitev in se spominjajo njegovega bogatega življenja. 

Naj ga Gospod sprejme v svoje naročje in mu podeli večni mir.