Sinodalni proces bodo odprli 9. in 10. oktobra v Rimu, 17. oktobra pa v posameznih cerkvah; zasedanje se bo sklenilo leta 2023 v Vatikanu.

Prisluhniti brez predsodkov. Spregovoriti s pogumnim in svobodnim srcem. Dialog s Cerkvijo, družbo in drugimi krščanskimi veroizpovedmi – to naj bi bile osrednje smernice naslednje škofovske sinode vesoljne Katoliške cerkve. Glavno tajništvo sinode je danes predstavilo pripravljalni dokument in priročnik, s katerima želi pokazati, kam naj bi bila usmerjena pot naslednjega škofovskega zasedanja o sinodalnosti Cerkve.

Prisluhniti brez predsodkov. Spregovoriti s pogumnim in svobodnim srcem. Dialog s Cerkvijo, družbo in drugimi krščanskimi veroizpovedmi.

Pripravljalni dokument je prežet s papeževimi navedki iz že obstoječih zapisov svetega očeta, služil pa naj bi predvsem kot orodje, ki bo spodbudilo prvo fazo poslušanja in posvetovanja Božjega ljudstva v krajevnih Cerkvah. Prva faza se začne oktobra letos in zaključi aprila 2022. Gre torej za »nekakšno gradbišče ali pilotski projekt (…), ki dopušča, da že na začetku požanjemo sadove dinamike, kakršna bo postopoma povzročila sinodalno spreobrnjenje krščanskega občestva«.

Žeti sadove sinodalnega spreobrnjenja

Dokument že na začetku postavi temeljno vprašanje:

»Kako lahko danes na različnih ravneh (od krajevne do vesoljne) oblikujemo tisto 'skupno hojo', ki Cerkvi dopušča, da v skladu z njej zaupanim poslanstvom oznanja evangelij; in: h kakšnim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rasli kot sinodalna Cerkev?«

Konkretni koraki za dosego sprememb

Da bi odgovorili na to vprašanje, sinodalno tajništvo nakazuje konkretne korake: najprej je potrebno »živeti cerkveni proces, v katerem lahko sodelujejo vsi in iz katerega ni nihče izključen, proces, v katerem je vsem – posebej tistim, ki so se iz različnih razlogov znašli na obrobju – dana priložnost, da pridejo do besede in da se jim prisluhne, da na ta način tudi oni lahko prispevajo k izgradnji Božjega ljudstva«; poleg tega je treba »priznati in ceniti bogastvo in raznolikost darov in karizem«, v blagor občestva in celotne človeške družine. Zato je pomembno, da »preverimo, kako se v Cerkvi živita odgovornost in oblast, ob čemer je treba preveriti tudi strukture, sredi katerih se ti dve oblikujeta, ter osvetliti predsodke in neprimerne prakse, ki ne temeljijo na evangeliju, ter si prizadevati za njihovo spreobrnjenje«.

Krščansko občestvo je treba priznati kot verodostojen subjekt in zanesljivega partnerja v povezavi z družbenim dialogom.

Seveda pa je tudi treba »priznati krščansko občestvo kot verodostojen subjekt in zanesljivega partnerja v povezavi z družbenim dialogom, ozdravljenjem, spravo, vključevanjem in udeležbo, vnovično izgradnjo demokracije, spodbujanjem bratstva in družbenega prijateljstva«. Prav tako v Cerkvi potrebujemo »obnovitev odnosov« med kristjani, skupaj s predstavniki drugih veroizpovedi ali religij, pa tudi z drugimi »družbenimi skupinami, organizacijami civilne družbe in ljudskimi gibanji«.

Papež na škofovski sinodi leta 2018 FOTO: Vatican Media

Pripravljalni dokument na koncu predstavi deset tematskih jeder, ki izražajo različne odtenke »žive sinodalnosti«, za bogatejši prispevek k posvetovanju pa jih moramo še poglobiti.

Tovariši na poti: razmisliti o tem, kdo je del tega, čemur pravimo »naša Cerkev«, kakor tudi kdo so »tovariši« zunaj cerkvenega obsega in ali so puščeni na obrobju.

Poslušati: mlade, ženske, posvečene osebe, zavržene, izključene.

Spregovoriti: premisliti torej, če znotraj skupnosti in njenih organizmov dovolj spodbujamo »svobodnega in pristnega duha komunikacije, brez dvoličnosti in oportunizma.«

Praznovati: premisliti, na kakšen način molitev in bogoslužje navdihujeta in dejansko usmerjata »skupno hojo« in kako se spodbuja dejavno sodelovanje vernikov.

Soodgovorni v poslanstvu: razmislek o tem, kako skupnost podpira svoje člane, ki so dejavni v določeni službi (pospeševanje družbene pravičnosti, človekovih pravic, našega skupnega doma).

Dialog v Cerkvi in v družbi: premisliti kraje in načine dialoga v krajevnih Cerkvah s sosednjimi škofijami, z verskimi skupnostmi, z ustanovami, s tistimi, ki ne verujejo, z ubogimi.

Z drugimi krščanskimi veroizpovedmi: kakšne odnose imamo z brati in sestrami drugih krščanskih veroizpovedi, katera področja zadevajo, kakšni so sadovi, kakšne težave.

Oblast in soudeležba: vprašati se moramo o tem, kako se v krajevni Cerkvi izvaja oblast, kašne so prakse skupinskega dela, kako se pospešujejo laiške službe.

Razločevati in odločati: vprašajmo se, po kašnih postopkih in po katerih metodah se sprejemajo odločitve; kako je razčlenjen postopek pripravljanja odločitve s sprejemanjem odločitve; kakšna sredstva se spodbujajo za preglednost in odgovornost.

Vzgajati se za sinodalnost: v bistvu pogled na formacijo, ponujeno tistim, ki imajo v krščanski skupnosti odgovorne vloge, da bi postali bolj sposobni poslušati drug drugega in se pogovarjati.

Tajništvo sinode prosi, naj se sadovi razmišljanj strnejo na največ desetih straneh, ki se po potrebi poglobijo z drugimi podpornimi besedili. Cilj »ni proizvajati dokumente«, temveč vzbuditi sanje, preroštva in upanje.