V svojem nagovoru zbranim je papež spomnil, da nam božično drevo govori o koreninah, jaslice pa nas vabijo h kontemplaciji. Ob tem se jim je tudi zahvalil za dar »dar teh božičnih simbolov, na katerih se bo ustavil pogled številnih romarjev z vsega sveta«. Še posebej je izpostavil obrtnike, ki so izdelali figure za jaslice, mladim iz rehabilitacijskega centra »Quadrifoglio« v Rosellu, ki so izdelali okraske, ter drevesnici Palena, ki je priskrbela jelko in manjša drevesa za druge prostore v Vatikanu. Prav tako ni pozabil niti na številno drugo osebje, ki je poskrbelo za ponovno čudovito okrasitev teh prostorov.

Jezus prihaja, da bi razsvetlil naše temine

»Drevo in jaslice sta znamenji, ki še naprej navdušujeta male in velike. Drevo nas s svojimi lučkami spominja na Jezusa, ki prihaja, da bi razsvetlil naše temine, naše bivanje, ki je pogosto zaprto v senco greha, strahu in bolečine. In vabi nas k nadaljnjemu razmisleku: tako kot drevesa tudi ljudje potrebujejo korenine. Kajti le tisti, ki je ukoreninjen v dobri zemlji, ostane trden, raste, "zori", vzdrži vetrove, ki ga pretresajo, in postane oporna točka za tiste, ki ga gledajo. Toda brez korenin se ne zgodi nič od tega: brez trdnih temeljev je človek nestabilen. Pomembno je varovati korenine, tako v življenju kot v veri. Apostol Pavel nas v zvezi s tem spominja na temelj, v katerem moramo ukoreniniti svoje življenje, da bi ostali trdni: pravi, da moramo ostati "ukoreninjeni v Jezusu Kristusu" (Kol 2,7). Na to nas spominja božično drevo!« je poudaril papež.

Ob tem je dodal, da nam lahko jaslice v svojem pristnem uboštvu lahko pomagajo »ponovno odkriti resnično bogastvo božiča ter se očistiti številnih vidikov, ki kvarijo božično vzdušje. Jaslice so preproste in domače ter spominjajo na božič, ki je drugačen od potrošniškega in komercialnega; spominjajo nas, kako dobro je, da ohranjamo trenutke tišine in molitve v naših dneh, ki jih pogosto preplavlja frenetičnost. Tišina spodbuja kontemplacijo Deteta Jezusa; pomaga nam, da se zbližamo z Bogom, s krhko preprostostjo majhnega novorojenčka, ki krotko leži v jaslih in je nežno povit v plenice.«

Ob tem nas jaslice vabijo, da prek njih »ponovno odkrijmo presenečenje in čudenje nad majhnostjo Boga, ki se ne rodi v zunanjem blišču, ampak v revščini hleva«, je k poglobljenemu razmišljanju povabil sveti oče. »Da bi ga srečali, ga moramo doseči tam, kjer je On; potrebno se je ponižati, potrebno je postati majhni, pustiti vsakršno nečimrnost. In molitev je najboljši način, da se zahvalimo za ta zastonjski dar ljubezni; da se zahvalimo Jezusu, ki želi vstopiti v naše domove in v naša srca. Da, Bog nas tako zelo ljubi, da z nami deli našo človeškost in naše življenje. Nikoli nas ne pusti samih, v vseh okoliščinah je ob nas, tako v veselju kot v žalosti. Tudi v najtežjih trenutkih je On tam, saj je On Emanuel, Bog z nami; luč, ki razsvetljuje temine, in nežna prisotnost, ki nas spremlja na naši poti.«