Vincencij Pavelski (1581–1660), ustanovitelj Misijonske družbe ali lazaristov in ustanovitelj Hčera krščanske ljubezni ali sester usmiljenk, je moral prestati kar nekaj skušnjav in spreobrnjenj, da je postal »nebeški zaščitnik vseh dobrodelnih ustanov Katoliške Cerkve«. Po rodu je bil kmečki fant, »svinjski pastir«. Duhovnik je postal že pri 19 letih, leta 1600, nato pa je prvih deset let duhovništva porabil za iskanje kake donosne cerkvene službe. To so bila mladostna pustolovska leta, a z bridkimi izkušnjami. Njegovi verski dvomi so izginili šele, ko se je v celoti in nesebično posvetil duhovniškemu delu med najbolj revnimi, ko se je zaobljubil, da jim bo služil. Ko je postal dvorni kaplan na dvoru grofa Gondija, ki je bil vrhovni poveljnik mornarice, so bili njegovi dušnopastirski skrbi zaupani podložniki na obširnih grofovih posestvih. Tam je spoznal revščino in versko zapuščenost podeželskega ljudstva ter začel z nekaterimi duhovniki, ki si jih je pridobil za sodelavce, misijon...