»Če se ozremo po naših krajih, po mestnih ulicah, bi lahko sodili, da ni le blizu, ampak da je že tukaj. V poznem popoldnevu se mora tema umakniti svetlobi veselega decembra, ki v zgodnjih jutranjih urah spet prepusti mesto svetlobi dneva,« je opozoril nadškof. A današnja Božja beseda nam zelo slikovito, naravnost dramatično pokaže, da Božje vstopanje v naš svet ni poigravanje med lučmi in temo, da ne gre za prižiganje in ugašanje okrasja in ne za osrečevanje otroške domišljije. »Pri Božjem vstopanju v naš svet gre za vprašanje vere in zaupanja v Božje delovanje. Če je šlo pri izvirnem grehu za korake nezaupanja v Boga, gre pri Jezusovem prihajanju k svojim za korake vse večjega zaupanja v Boga.«

Ljudje rešujemo stiske z odhodom, Bog pa s sprejemanjem

Evangelist v današnjem evangeljskem odlomku poudarja Jožefovo pravičnost: ker je bil pravičen in je ni hotel izpostaviti, je sklenil Marijo skrivaj odsloviti. »Gre za zelo pomenljivo odločitev, ki jo dobro poznamo tudi mi. Tudi mi velikokrat v sebi preigravamo različne možnosti, kako iziti iz stiske. Zlasti če gre za stisko, ki ima korenine v medsebojnih odnosih, se nam vse prepogosto kot rešitev pokaže odhod. Tako kot sv. Jožefu: odšel bo iz Marijinega življenja, odslovil bo Marijo in njenega otroka iz svojega življenja in stvari bodo rešene. Ja, ljudje imamo občutek, da bodo stvari rešene, če bomo odšli ali če bomo druge odslovili. Bog pa stiske rešuje na čisto drugačen način, s sprejemanjem,« je poudaril Stanislav Zore.

Ne strahu ne tesnobe ni mogoče premagati z begom

Seveda je, nadaljuje nadškof, prvi vzgib in prva misel vedno umik, a ne strahu ne tesnobe ni mogoče premagati z begom, kajti vse, pred čemer bežiš, beži skupaj s tabo. »Božje navodilo in spodbuda, ki jo je dal Jožefu, nas uči, da sprejemanje odpira pot naprej, sprejemanje gradi odnose in dva človeka oblikuje v moža in ženo, v mamo in očeta. A glede na to, da smo teden dni pred božičem, praznikom rojstvom Božjega sina, našega odrešenika, očitno tudi božiča in vsega, kar v vsej razsežnosti pomeni, ne more biti brez sprejemanja,« je izpostavil nadškof Zore.

Sprejeti moramo Boga takšnega, kakršen prihaja k nam

In adventni nagovor zaključil s poudarkom: »Kakor je Jožef moral sprejeti Marijo v vsej njeni drugačnosti – moral je sprejeti Marijo, ne pa tega, kar si je sam želel in predstavljal o njej –, tako moramo tudi mi sprejeti Boga takšnega, kakršen prihaja k nam. Ne Boga naših želja, naših predstav, tudi ne Boga, ki bo reševal naše težave, temveč Boga, ki nas bo naučil sprejemanja drug drugega, s tem pa tudi sprejemanja njega samega, ki tudi nam govori: ne boj se! Ne boj se k sebi vzeti svoje žene, svojega moža, svojih otrok, pa tudi mene se ne boj vzeti k sebi. V tem tednu nehajmo bežati in začnimo sprejemati. Ne boj se!«