Enako kot že lani so epidemiološke razmere in z njimi povezani ukrepi za zajezitev širjenja novega koronavirusa tudi letos v običajni občiki onemogočili darovanje krizmene maše, ki jo duhovniki sicer obhajajo na veliki četrtek in se pri njej zahvaljujejo za dar duhovništva. Krizmeno mašo obhaja škof skupaj s (če je le možno vsemi) duhovniki iz škofije in pri njej blagoslovi krstno in bolniško olje ter posveti sveto krizmo za vse župnije po župniji, nakar jih razdeli med duhovnike za njihovo uporabo pri podeljevanju zakramentov krsta, birme, bolniškega maziljenja in svetega reda.

Letošnja krizmena maša za duhovnike ljubljanske nadškofije v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani je potekala danes dopoldne, torej v četrtek med Gospodovim vnebohodom in binkoštnim praznikom. Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Stanislav Zore je v pridigi, ki jo v nadaljevanju objavljamo v celoti, svoje duhovnike med drugim nagovoril z besedami, da »mora naše duhovništvo živeti iz Kristusa, iz kar najbolj tesne povezanosti z njim. Če živi iz česar koli drugega, mu prej ali slej usahne življenjska moč, začne hirati, se sušiti in nazadnje spoznamo, da je ostala samo še lupina.«


Krizmeno mašo je daroval nadškof msgr. Stanislav Zore. FOTO: Tatjana Splichal


PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

Razmere zaradi koronavirusa so našo krizmeno mašo z velikega četrtka prestavile na četrtek med Gospodovim vnebohodom in binkoštnim praznikom. V čas, za katerega je sveti papež Janez Pavel II. pred 25 leti v tej stolnici dejal: »Čutimo, da se tukaj obnavlja tisto izkustvo prve skupnosti, ko so apostoli v dneh pred prihodom Svetega Duha 'enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati'.«

Veliki četrtek nas je zaradi virusa ločil med seboj; ločil od naših vernikov, ločil od bratov v duhovništvu, ločil tudi od krizmene maše, od srečanja z brati, od bratskega druženja v bogoslovnem semenišču, na katero vas veže toliko spominov in lepih doživetij.


»Naše duhovništvo mora živeti iz Kristusa, iz kar najbolj tesne povezanosti z njim.« FOTO: Tatjana Splichal


Veliki četrtek smo na neki način doživljali tako, kot je skupnost učencev doživljala prvo veliko noč. »Živela je trenutke zaprtosti, osamljenosti, strahu in negotovosti. 50 dni so preživeli med negibnostjo, zaprtostjo in prvim oznanilom, ki naj bi za vedno spremenilo njihovo življenje. Ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu zaprta, jih je presenetil Jezus, ki je 'stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: Mir vam bodi! Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: Prejmite Svetega Duha!'. Tudi mi se pustimo presenetiti!« Tako je papež Frančišek maja lani napisal duhovnikom rimske škofije.

Kljub temu pa vse to ni preprečilo, da ne bi poiskali stikov s svojimi verniki, ki so hvaležno sprejemali vse oblike pastoralnega delovanja, ki so ga omogočala tehnična sredstva. Ni preprečilo, da se ne bi začeli srečevati z brati duhovniki, s katerimi smo gojili duhovniško bratstvo prek srečanj na zoomu. Ni preprečilo, da bi vas ne nagovoril, čeprav v bolj skromni obliki, kot bi to bilo sicer, saj sem vam za veliki četrtek poslal pismo z besedami zahvale, občudovanja in spomina, da mora naše duhovništvo živeti iz Kristusa, iz kar najbolj tesne povezanosti z njim. Če živi iz česar koli drugega, mu prej ali slej usahne življenjska moč. Začne hirati, se sušiti in nazadnje spoznamo, da je ostala samo še lupina.


Nadškof Stanislav Zore s pomožnima škofoma Antonom Jamnikom in Francem Šuštarjem. FOTO: Tatjana Splichal


Zato moramo kot duhovniki živeti iz »veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina«. Ta se je iz tega, »kar je pretrpel, naučil poslušnosti«. In Jezus je v tem trpljenju stopil skozi zagrinjalo, da je odprl ljudem presveto, ki je bilo pridržano samo izbranemu velikemu duhovniku enkrat samkrat na leto. Od njegovega trpljenja naprej zastora ločitve med Bogom in ljudmi ni več. Pustil je, da so mu prebodli srce, da je v dvorani zadnje večerje osmi dan po vstajenju mogel povabiti Tomaža, velikodušnega dvomljivca, naj stegne roko in jo položi v njegovo stran, da bo mogel verovati. Povabil ga je, naj se dotakne njegovega srca, kajti tam zadaj, za rano, ki je zevala med njegovimi rebri, je bilo srce. Tomaž je to zaslutil, ne vem, ali tudi otipal, saj sveti pisatelj ne pove, da bi se dotaknil Jezusove prebodene strani. Jezusovo povabilo je bilo dovolj, da je padel prej Jezusa in izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!«. V tem duhu nas Pismo Hebrejcem vabi: »Zato, sveti bratje, deležni nebeškega klica, pomislite na Jezusa, apostola in vélikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo«.

Dragi bratje duhovniki, beseda pisma Hebrejcem na poseben način velja za nas. Sveti bratje, deležni nebeškega klica. »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.« V tem času je bila na poseben način postavljena na preizkušnjo naša izvoljenost.


Letošnja krizmena maša za duhovnike ljubljanske nadškofije v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani je potekala danes dopoldne, torej v četrtek med Gospodovim vnebohodom in binkoštnim praznikom. FOTO: Tatjana Splichal


Človeško je zelo razumljivo, da smo rajši z Jezusom v trenutkih njegovega zmagoslavja. Z veliko večjim veseljem mu pripovedujemo o svojih uspehih, o »množicah«, ki smo jih navdušili, o nagovorih, s katerimi smo prepričali, morda celo spreobračali. Tudi učenci so bili navdušeni, ko so delili kruh, ki ga je blagoslovil in pomnožil njihov Učitelj, ali ko so ozdravljenci pripovedovali, kaj se jim je zgodilo. Kako lepi so bili večeri, ki so bili polni izrednih dogodkov in množic, ki so občudovale Jezusa.

Toda izvolil jih je Učitelj, ki se je umaknil, ko so ga hoteli postaviti za kralja. In oni so bili njegovi učenci. Zato so morali za njim v šolo odrešenja, ki se dogaja na čisto drugačnih obzorjih, kakor si ga predstavljajo naše želje in naša domišljija. Njihov Učitelj je šel skozi ozko stiskalnico privolitve: »Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi«.


Razmere zaradi koronavirusa so krizmeno mašo z velikega četrtka prestavile na četrtek med Gospodovim vnebohodom in binkoštnim praznikom. FOTO: Tatjana Splichal


Tudi nas, »sveti bratje«, je izvolil Učitelj, da bi bili z njim. V letu, ki je za nami, nas je tolikokrat poslal: »Pojdite sami zase v samoten kraj«. Ob zaprtih cerkvah, zaprtih veroučnih učilnicah, odpovedanih srečanjih različnih skupin v župniji, tolikih drugih odpovedih smo se morali učiti iti sami zase v samoten kraj. A to ni bil kraj počitka. Za tolike je bil kraj pogrešanja, stiske, osamljenosti. Za mnoge je bil to kraj hude preizkušnje. Učiti pa se moramo, da iti sami zase na samoten kraj pomeni idealno priložnost, da bi bili z njim. Da bi sedli k njegovim nogam, poslušali njegovo besedo in se veselili njegove družbe.

Kakor upamo, da ne bomo več na takšen način poklicani v samoten kraj, pa po drugi strani iskreno želim, da nikoli ne pozabimo, kako lepo in bogateče je biti z njim. Kako lepo je doživljati potrditev svoje izvoljenosti ne zaradi uspehov, ki jih dosegam, ne zaradi sposobnosti, ki jih imam, ne zaradi pohval, ki sem jih deležen. Vse te stvari nam dobro denejo, a nam lahko zameglijo oči in obtežijo srce. Kako lepo je doživljati potrditev svoje izvoljenosti zgolj s tem, da si ob njem; ko ti samota, morda kdaj celo osamljenost, izostri uho, da zaslišiš trkanje pred vrati in si pripravljen odpreti, da more Gospod vstopiti, sesti s teboj za mizo in večerjati s teboj kakor dragoceni gost, kot nadvse zvest prijatelj.


Krizmeno mašo obhaja škof skupaj s (če je le možno vsemi) duhovniki iz škofije in pri njej blagoslovi krstno in bolniško olje ter posveti sveto krizmo. FOTO: Tatjana Splichal


»Sveti bratje«, kakor upamo, da nam ne bo nikoli več treba s takšnimi omejitvami živeti svojega duhovniškega poslanstva med ljudmi in z ljudmi, si tudi želim in vas iskreno prosim, da nikoli ne pozabimo biti z Njim, z našim Odrešenikom, ki je zaradi nas postal »greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem«.

Pri tej krizmeni maši bomo blagoslovili in posvetili sveta olja. Ko smo sporočili, da krizmene maše ne bo na veliki četrtek in da bo pozneje, je eden od duhovnikov ob srečanju po zoomu izrazil skrb, kaj naj stori, če mu bo zmanjkalo svetih olj. Odgovorili smo, naj mirno pride na škofijo, ker imamo vedno nekaj zaloge. Zaenkrat mu ni bilo treba priti po dodatna olja. Oglasil se je samo eden od birmovalcev, ker smo spet začeli deliti zakrament svete birme.

Po svoji izvolitvi, »sveti bratje«, in po teh svetih oljih se pridružite Jezusu v njegovem poslanstvu: »Oznanjujte blagovest ubogim, povežite potrte v srcu, okličite jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, oznanjujte leto Gospodove milosti, tolažite žalujoče, prinašajte olje veselja, pojte hvalnico. Bodite hrasti njegove pravičnosti. Bodite Gospodovi duhovniki.«