Ko so v Švici napovedali karanteno zaradi preprečevanja širjenja okužb s koronavirusom, je Uwe Habenicht iz St. Gallna dobil idejo: vernike je pozval, naj izberejo svetopisemsko poglavje in ga prepišejo na roko – kot so to nekoč počeli menihi znamenitega švicarskega samostana. Misel, da bi v obdobju samoizolacije, »prisilnega« dopusta in negotovosti posvetili na videz preprosti dejavnosti, je takoj naletela na množičen odziv. Kot poroča spletni portal Vatican News, »koronavirusno« Sveto pismo tako zdaj ne nastaja le v švicarskih St. Gallnu, Bernu in Zürichu, temveč tudi v Avstriji, Nemčiji in Združenih državah Amerike.

»Edini pogoj je, da je napisano ročno,« je pojasnil protestantski duhovnik in pobudnik projekta, v čigar organizacijski skupini so tudi sodelavci Katoliške cerkve iz St. Gallna. Medtem ko danes v prizadevanjih za čim večjo učinkovitost besedila le računalniško kopiramo in prenašamo po elektronskih kanalih, pisanju z roko pa se po najboljših možnostih izogibamo, je pri koronavirusnem svetopisemskem projektu v ospredju ravno nasprotno: »Gre za to, da upočasnimo svoj tempo in da v novih, izrednih razmerah najdemo nov življenjski ritem,« meni Habenicht.

Duhovniku se zdi pomembno, da projekt ne ostane zgolj na individualni ravni. »Prepisovalci se lahko čutijo kot del nečesa, kar je sicer zunaj njih samih,« pojasnjuje svojo idejo. Kajti po eni strani posamezna poglavja prispevajo k obsežnejši celoti, po drugi strani pa se prepisovalci povezujejo s preteklostjo in prihodnostjo: svetopisemska besedila prihajajo iz preteklosti, v prihodnosti pa je slovesna izročitev opravljenega dela samostanski knjižnici v St. Gallnu, torej delu znamenitega samostana, v katerem so menihi v srednjem veku opravljali prepise Svetega pisma in drugih besedil.

»Zanimivo je, kako sem si sprva predstavljal, da je bilo prepisovanje v samostanih v srednjem veku samotno opravilo,« je povedal Habenicht. Ko pa je tej dejavnosti posvetil nekaj več časa, mu je postalo jasno, da so v »skriptorijih« pogosto delali v zelo družabnem ozračju: »Tako so se tudi posamezniki lahko povezali z občestvom in prispevali k delu celotne samostanske skupnosti.«

Ljudje spoznavajo doslej »neznana« poglavja Svetega pisma

Takoj, ko so v Švici napovedali karanteno, je Habenicht naglo zbral projektno skupino in postavil spletno stran, na kateri je objavil video posnetke s pojasnili o projektu. Okoli 1.000 izmed skoraj 1.200 poglavij v Svetem pismu je razdeljenih udeležencem projekta. Pobudniku je bilo jasno, da določeni svetopisemski odlomki niso v enaki meri znani in priljubljeni. »Psalm 23, Visoka pesem, zgodba o stvarjenju in božična pripoved so bili neverjetno hitro oddani,« je povedal Habenicht.

Pri manj znanih svetopisemskih knjigah, kot sta Ezra in Nehemija, so se morali prepisovalci sprva pozanimati, kakšna je vsebina besedil. Vendar to očitno ni nikogar prestrašilo: »Ljudje z veseljem spoznavajo doslej neznana poglavja Svetega pisma. Nenadoma ugotavljajo, kaj vse je tam zapisano. Pojavljajo se številna pojasnila in vprašanja.«

Vključeni tudi narečni prispevki

Veliko prispevkov je že prispelo v St. Gallen, nekateri z lastnimi ilustracijami in komentarji, v krajevnem narečju ali v drugem jeziku poleg nemškega, zato se je Habenicht odločil, da projekt ne bo na ogled le kot tiskana izdaja, temveč bi ga bilo treba v celoti digitalizirati.

O tem se še dogovarjajo s pristojnimi v knjižnici kantona St. Gallen. Habenicht računa, da bi do binkošti imel na voljo okoli 95 % poglavij. Za druge, preostale, bo poskrbel sam. Če bodo zdravstvene razmere dopuščale, naj bi ročno prepisano Sveto pismo samostanski knjižnici izročili v letošnji jeseni, najpozneje pa prihodnjo pomlad. (Informacije na voljo na spletnem naslovu: www.kathsg.ch/coronabibel)


Foto: www.kathsg.ch