V kraju je vse, kar potrebuje steklarna

 O tem, kako samozadostni so v dejavnosti steklarstva na območju Rogaške Slatine že od nekdaj, je pojasnil sogovornik Leon Prah, razvojni tehnolog, ki je v steklarni zaposlen že 34 let. »Skozi Rogaško Slatino teče Tržiški potok, ki je steklarno vselej oskrboval z zadostno količino vode, potrebne za hlajenje steklarskega kalupa in vitalnih delov v peči. Območje je bilo od nekdaj bogato z bukovim gozdom in tako preskrbljeno s pepeliko (kalijevim karbonatom kot osnovno surovino), v bližini je med drugim deloval tudi rudnik premoga. Ne samo to, na razdalji 30 kilometrov so bila tudi nahajališča kremenčevega peska, ene osnovnih komponent pri izdelavi stekla.«

Članek je bil objavljen v reviji Praznična, jesen 2022.

Na območju Rogatca je prva glažuta delovala že leta 1665, in sicer v okoliškem gospoščinskem gozdu Macelj. Ni odveč podatek, da se omenjena letnica skriva v logotipu Steklarne Rogaška, saj označuje prvo uradno omembo Rogaške Slatine, krilati konj Pegaz pa izvira iz grške mitologije in kot pripoveduje mit, je na tem mestu s kopitom udaril ob zemljo in ven je pritekla zdravilna voda. Steklarski obrat je bil zgrajen na močvirnatem terenu v Tržišču pri Rogaški Slatini in za ustanovni datum obratovanja takratne tovarne Rogaška velja 10. januar 1927, ko se je v njej prižgala prva talilna peč. Od takrat Steklarna Rogaška s krajšim premorom ob koncu druge svetovne vojne obratuje neprekinjeno.

V zlati dobi steklarne, v 90. letih minulega stoletja, si je z dejavnostjo kruh služilo kar 2400 delavcev.

Z industrijsko šolo (kasneje Steklarsko šolo) v Rogaški Slatini je dala steklarski industriji več deset generacij vrhunskih steklarjev, tako s slovenske kot hrvaške strani Sotle. V zlati dobi steklarne, v 90. letih minulega stoletja, si je z dejavnostjo kruh služilo kar 2400 delavcev. Danes je v steklarni zaposlenih približno 860 ljudi, pri čemer so samo v zadnjem letu na novo zaposlili okoli 250 delavcev. Na tem mestu velja povedati, da tovarna vključuje še dve dislocirani enoti, in sicer v Kozjem, kjer imajo proizvodnjo embalaže, ter v Rogatcu, kjer je orodjarna. Steklarna Rogaška je v letu 2013 postala del velike ameriške skupine Waterford Wedgwood Royal Doulton (WWRD), dve leti kasneje pa del finske korporacije Fiskars. Poudariti velja, da je ena štirih proizvajalcev kristalnega stekla na svetu, na leto pa izdelajo več kot deset tisoč različnih artiklov!

Dela v vročem delu proizvodnje (pihanje stekla, oblikovanje vročega stekla) v steklarstvu veljajo za najtežja. FOTO: Jana Jocif

Tehnološki napredek in spogledovanje s preteklostjo

 Obisk tovarniškega kompleksa steklarne z ogledom osnovne ročne proizvodnje, avtomatske proizvodnje, procesov na »vročem« in »hladnem« delu, kot strokovne izraze veleva steklarski žargon, je vsekakor edinstveno doživetje. Pogled od blizu, ob vrhunskem vodstvu, in vstop v zakulisje je tista največja draž, ki se ji ni moč upreti, četudi je v tistih nekaj urah ogleda peklensko vroče, z vseh strani pa je slišati bučen ropot številnih strojev in peči. Z opisanimi okoliščinami, za laika vsekakor nevsakdanjimi, imajo neprimerno manj težav tukajšnji zaposleni in Leon Prah, ki med najinim pogovorom nemoteno opravlja redne službene obveznosti, vezane na logistiko in komunikacijo.

Del proizvodnje še vedno poteka na podoben način kot nekoč in steklarski kalupi so še vedno leseni.

Pove, da ob skokovitem tehnološkem napredku in mnogih sodobnih strojih, ki se jih dandanes uporablja v panogi steklarstva, del proizvodnje še vedno poteka na podoben način kot nekoč in poudari, da so steklarski kalupi denimo še vedno leseni in se jih za manjšo količino izdelkov v steklarni še vedno uporablja. »Najprimernejši sta bukov les in les hruške, namočena v vodi, kar zagotavlja, da med samim pihanjem stekla počasneje gori, pri čemer med izdelkom in kalupom vedno kroži para, ki nastaja med vročim steklom in mokrim lesom. Tudi določeni steklarski pripomočki ostajajo enaki kot v davni preteklosti, v prvi vrsti steklarska pipa, nadalje škarje za izdelavo podstavkov in rezanje stekla, pinceta, preoblikovalec, vilice za odnos itn.«

Bog ne daj, da bi ugasnila kontinuirna peč!

 Nedvomno si, ko pomislimo na poklic steklarja, pri tem predstavljamo nekoga, ki v potnih sragah, ob stalnih visokih temperaturah opravlja težaško delo. Leon se strinja, da so visoke temperature (v delovišču kontinuirne peči je kar 1200 stopinj Celzija, v zunanjem prostoru pa je zahvaljujoč vgrajenim toplotnim ščitom temperatura v poletnem času okoli 50 stopinj Celzija) vsekakor neizogibna stalnica tega poklica, dela v vročem delu proizvodnje (pihanje stekla, oblikovanje vročega stekla) pa tudi danes v steklarstvu veljajo za najtežja. Kot zanimivost povejmo, da v steklarni dnevno stalijo med 15 in 20 tonami stekla!

Vsakršne recesije ali vojne dodobra vplivajo na poslovanje steklarne, saj smo pri proizvodnji vezani predvsem na vrhunske, prestižne izdelke, namenjene zlasti za tuje trge.

Leon v sklopu proizvodnje poudari zlasti pomen kontinuirne steklarske peči, katere življenjska doba je nekje med 6 in 8 leti, pri čemer je ključno, da peč – bog ne daj – v svoji dobi obratovanja niti za hip ne ugasne: »Prav zato smo kar v največji meri odvisni od konstantnosti zemeljskega plina, čistega kisika in elektrike. Vsakršne recesije ali vojne dodobra vplivajo na poslovanje steklarne, saj smo pri proizvodnji vezani predvsem na vrhunske, prestižne izdelke, namenjene zlasti za tuje trge.«

Kot je pojasnil, je bila prva kontinuirna peč v steklarni postavljena leta 1984, pri čemer se je proizvodnja na starih diskontinuirnih lončenih pečeh še vedno ohranila kot del butične proizvodnje vse do leta 1990. Obstoječa kontinuirna peč je iz leta 2015 in pri njenem načrtovanju je bilo ključno uspešno sodelovanje med dizajnerji in tehnologi, je še povedal sogovornik.

Leon Prah, razvojni tehnolog, ki je v Steklarni  Rogaška zaposlen že 34 let. FOTO: Jana Jocif

Nekoč beneficirana delovna doba

 Ob izbranih surovinah, visokih proizvodnih standardih, neomajnih prizadevanjih za ohranitev ročne proizvodnje in mojstrskih ter brezhibnih unikatnih izdelkih, ki s sijajem, briljanco in mavričnim prelivanjem barv očarajo vsakogar, se nedvomno velja poglobiti tudi v roke, delo in trud steklarjev. Brez njih vsega tega blišča vsekakor ne bi bilo. Leon pove, da je bil do uvedbe kontinuirnih steklarskih peči poklic steklarja zagotovo eden najtežjih poklicev. Z rokami je bilo namreč treba precej globoko seči v lončene peči, med delavci so bila pogosta pljučna obolenja, prav tako ni bilo v zadostni meri poskrbljeno za odvajanje prahu. Doda, da je danes k sreči povsem drugače, saj so zaposleni glede varovanja svojega zdravja dobro osveščeni, vedno več poudarka pa se v delovnem procesu daje tudi prepotrebni čistoči. Kot je pojasnil, je med delovnimi nesrečami še najmanj opeklin, sem in tja prihaja do manjših vreznin.

Za poklice v steklarski industriji je bila zaradi izpostavljenosti fizičnim obremenitvam do leta 2001 uvedena beneficirana delovna doba.

Za poklice v steklarski industriji je bila zaradi izpostavljenosti fizičnim obremenitvam do leta 2001 uvedena beneficirana delovna doba, ki jo je nato nadomestilo poklicno zavarovanje s plačevanjem prispevkov delodajalcev na račune zavarovancev oziroma vplačevanje v drugi pokojninski steber. Večina zaposlenih, kot je povedal sogovornik, prihaja iz okoliških krajev, veliko pa je tudi dnevnih migrantov s Hrvaške. Še vedno pa v Steklarni Rogaška občutijo največje pomanjkanje steklopihalskega kadra, je še dodal.

Seveda se ob zanimivem pogovoru ne moreva ogniti vprašanju o zastopanosti nežnejšega spola v cehu steklarjev. Kot pojasnjuje Leon, je na vročem delu proizvodnje trenutno zaposlenih šest žensk, medtem ko je na hladnem delu proizvodnje razmerje med številom žensk in moških nekako izenačeno, pri pakiranju in kontroli pa absolutno prevladujejo ženske.

Visoki standardi, trdoživa tradicija

 Leon Prah se zaveda, da so trdoživa tradicija steklarstva v Rogaški Slatini, zapuščina bogatega znanja in priseganje na kakovostne surovine pri taljenju stekla ter žlahtne komponente pri izdelavi končnih izdelkov glavne popotnice za nadaljnjo pot panoge, ki je bila in ostaja pred velikimi izzivi. Pri izboru surovin dajejo veliko poudarka primerni granulaciji, sestavi in čistosti materialov, od kremenčevega peska, različnih oksidov, barijevega dioksida do ostalih karbonatov idr. Lasten razvoj in izdelava tako orodij kot embalaže, združevanje ročne, strojne ali kombinirane proizvodnje in izjemna fleksibilnost za unikatno ali serijsko proizvodnjo so nedvomno glavni paradni konji te samonikle in spoštovanja vredne gospodarske panoge.

Članek je bil objavljen v reviji Praznična, jesen 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.