Desetega marca se spominjamo 40 mučenikov in ta dan so si za svoj praznik izbrali moški. Praznik ima korenine v krščanskem izročilu, po tradiciji pa naj bi moški na ta dan prejeli simbolično darilo v obliki suhih sliv, trnja in klobase, ki naj bi moške opozarjali, da se mučeništvo še vedno ni končalo, v sodobnem času pa praznik omenjajo zlasti kot nekakšno šaljivo protiutež mednarodnemu dnevu žensk, ki je dva dni prej.

Praznik 40 mučenikov je spomin na čas vladavine cesarja Licinija v četrtem stoletju. Sprl se je s cesarjem Konstantinom I. Velikim in v krščanstvu videl sovražnika, zato se je odločil kristjane spreobrniti ali odstraniti. Tudi vojakom na svojem območju je ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo.

Štirideset vojakov elitne legije se je temu uprlo, zato so jih odpeljali do zamrznjenega ribnika v bližini mesta Sebaste na ozemlju današnje Turčije ter jih vrgli vanj. Čeprav jim je Licinij tik pred smrtjo ponudil še zadnjo priložnost in jim ob ribnik namestil kopel s toplo vodo, ki je bila namenjena spreobrnjencem, si je premislil le eden.

Foto: Tatjana Splichal

A tudi ta ni preživel, potem ko je iz ledenega ribnika skočil v toplo kopel, naj bi ga po legendi zaradi nenadne spremembe temperature zadela kap. Ker naj bi se ga trpljenje vojakov zelo dotaknilo, se jim je v zadnjem trenutku pridružil eden od stražarjev, zato je bilo mučenikov na koncu vseeno štirideset.

Naslednjega dne je prišel sodnik, ki je ukazal obsojencem polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti. Čeprav se vojakom ni izpolnila posmrtna želja, da bi bili skupaj pokopani, so doživeli skupno mučeništvo.