Kdor je pozorno prebiral ta poročila, je pod njimi vedno našel zapisano isto ime: JOŽICA LIČEN. Že od začetkov leta 1990 je bila dejavno vpeta v delovanje Karitas, najprej v svoji župniji (Vipavski Križ), sledilo je povezovanje v medžupnijsko in nato dekanijsko Karitas. Od leta 1994 je bila v tajništvu ŠK Koper (med drugim je skrbela tudi za stike z mediji), od leta 1996 je bila članica sveta Slovenske karitas, če naštejemo nekaj njenih tedanjih vlog.

Z Jožico Ličen sva se srečala ob robu občnega zbora Škofijske karitas Koper 27. februarja 1999 na Mirenskem Gradu in nastal je eden prvih daljših intervjujev, ki je širši slovenski javnosti približal njeno karitativno delo. Objavljen je bil v 11. številki Družine letnika 1999 (z datumom nedelje, 14. marca). V spomin ob njenem nedavnem slovesu pogovor znova objavljamo. Res je: v precejšnji meri je intervju odslikava časa in konkretnih dogodkov pred četrt stoletja, a hkrati je res, da v še večji meri odpira okno v brezčasnost tehtnih premislekov, zaradi katerih je bila Jožica Ličen to, kar je bila: izredna osebnost, ki se je nespregledljivo zapisala v sodobno zgodovino Cerkve na Slovenskem kot njena »najboljša izkaznica«, če uporabimo njene lastne besede.

Ker sama nisem takšen tip človeka, da bi veliko hodila naokrog, ker se bojim vsiliti svojo pomoč ljudem, sem svoje mesto v Karitas videla bolj v povezovalni vlogi vodstva te ustanove.

Dovolite, da za izhodišče pogovora vzamem pismo slovenskih škofov za postni čas /leta 1999 je nosilo naslov: Bog Oče, vir življenja; op. B. Š./. To pismo je med drugim jasen klic k dejavni dobrodelni odprtosti vseh vernih, spodbuda za odločanje za prostovoljno delo v dobro ljudi, ki so potrebni pomoči. Sami ste se že pred leti dejavno odzvali potrebe časa in ste tesno vpeti v karitativno dejavnost v koprski škofiji. Kaj vas je vodilo pri tej odločitvi; kako vidite svoje mesto v Karitas?

Človek doživlja celo življenje različne stiske – lastne, ko se na primer srečuješ z boleznijo v družini ali s številnimi zahtevami družinskega življenja, ko imaš polne roke dela in se preprosto »ne vidiš ven«, a tu so tudi stiske drugih, ko recimo v šoli vidiš zanemarjene otroke ali drugje ljudi, potrebne takšne ali drugačne pomoči. In nekako se mi je zdelo, da vse to vidim, občutim, da bi rada tem ljudem pomagala. Toda ker sama nisem takšen tip človeka, da bi veliko hodila naokrog, ker se bojim vsiliti svojo pomoč ljudem, sem svoje mesto v Karitas videla bolj v povezovalni vlogi vodstva te ustanove. To ne pomeni, da bi se radi šli nekakšne šefe ali direktorje – to je zame skupina ljudi, ki se o določeni stvari pogovori in se potem sklenjenega dogovora drži; skupina ljudi, ki v občestveni povezanosti črpa moč za skupno delo v dobro bližnjih.

Rada molim, obiskujem bogoslužje, toda zame je to premalo. Pogovor z Bogom razumem kot naročilo, naj nekaj tudi naredim.

Živimo v času, za katerega se zdi, da vse gleda skozi prizmo denarja, zaslužka, dobička. Ali je glede na vaše izkušnje v takem ozračju prostovoljna dobrodelnost še razumljena kot vrednota – ali pa morda celo vedno bolj?

Mislim, da je res drugo, namreč, da je prostovoljnost vedno bolj vrednota. Toda res je tudi, da jo je treba ljudem prikazati iz pravega zornega kota. Seveda je prostovoljnost širša od karitativnega dela, saj če se ozremo okoli sebe, vidimo, da se pojavlja v zelo različnih oblikah. Tu so pevski zbori, dramske skupine, športna društva. Vse to so prostovoljci. Zlasti v Cerkvi pa prostovoljnost dobiva razsežnost odpiranja za dobrodelnost, kajti vsak kristjan je dejansko poklican, da naredi nekaj dobrega. Rada molim, obiskujem bogoslužje, toda zame je to premalo. Pogovor z Bogom razumem kot naročilo, naj nekaj tudi naredim. Ko vidiš nekoga, ki potrebuje tvojo pomoč, in mu pomagaš – saj je tudi to molitev.

Delovanje Cerkve je neločljivo sestavljeno iz treh razsežnosti: bogoslužja, oznanjevanja in karitativne dejavnosti. Da bi vse te razsežnosti uresničevali, pa moramo ljudi tudi vzgajati za vsako od njih. Tako kot pri drugih dveh razsežnostih je verjetno tudi pri dobrodelnosti bistvena naloga pritegniti mlade in jih odpreti pomoči sočloveku. Kako to doseči?

Prva je tu poklicana družina. Kateheti in učitelji lahko o teh vprašanjih delajo takšne ali drugačne »traktate«, ampak brez nekih temeljev, ki jih mladi dobijo v družini, je odprtost za bližnjega pogosto težko doseči. Zato je potrebno najprej veliko dela s starši, da ne živijo zgolj iz dneva v dan, zaprti v lastne težave, kajti tega je danes veliko. Toda v bistvu so to zelo dobri ljudje, ki pa jim je le treba pokazati možnosti za širši pogled. Prav kristjani smo jim dolžni to pokazati, vendar ne tako, da skušamo nekaj učiti, živimo pa drugače. Po njih delih jih boste spoznali, pravi Sveto pismo. To velja tudi za naše prizadevanje pri uveljavljanju dobrodelnosti.

Naslovnica tednika Družina, v katerem je bil objavljen eden naših prvih pogovorov z Jožico Ličen. FOTO: zajem zaslona

Prav srečevanja in pogovori z ljudmi so tisto vodilo, ki ti pokaže, v katero smer je treba iti pri načrtovanju našega dela.

Kaj je pravzaprav vzgoja za Karitas?

Tu sta dve razsežnosti: na eni strani povedati z besedo, kaj je to dobrodelnost, in pokazati, da je Kristusov nauk eno samo darovanje za druge, na drugi strani pa pričevati s svojimi deli. Kaj pomaga, če bom šla od župnije do župnije in zgolj govorila, kako bi bilo nekaj treba narediti. Najprej je treba ljudem pokazati, kaj smo že naredili, koliko ljudem smo že pomagali, koliko pa jih je pomoči še potrebnih. Vzgoja za Karitas pa je seveda stalen proces, tudi za tiste, ki so v to delo že vpeti. Če govorim zase – moje delo v tajništvu Škofijske karitas je nekako delo iz ozadja, ki je naravnano na dolgoročne rezultate, toda tudi ob tem moram ohranjati neposredni stik z ljudmi. Tako sem recimo vsak četrtek v domači dekanijski Karitas dve uri dežurna, ko prihajajo družine po gmotno pomoč. Vedeti je treba, da je ta gmotna pomoč pri marsikomu bolj izgovor, da pride, potoži o svojih težavah, včasih tudi potečnari, da ne bomo preveč idealizirali našega dela. Toda brez tistih dveh ur stika z ljudmi ne bi zmogla vsega drugega dela: pisanja, usklajevanja, povezovanja … Prav srečevanja in pogovori z ljudmi so tisto vodilo, ki ti pokaže, v katero smer je treba iti pri načrtovanju našega dela.

Sicer pa se moramo zavedati, da Karitas ni in ne more biti množična organizacija. To je peščica ljudi, ki z besedo in zgledom spodbuja in usmerja ljudi dobre volje k pomoči bližnjemu v stiski.

Ali imate občutek, da se v Cerkvi morda še premalo posvečamo dobrodelnosti tudi zaradi tega, ker je bila ta razsežnost cerkvenega delovanja dolgo časa prepovedana?

Morda je to eden od razlogov, ampak v sedanjih razmerah se mi zdi pomembnejši razlog nekakšna zmedenost, do katere prihaja tudi zaradi vpliva politike in medijev. Če bom nekaj dal za Karitas, pa ne bom mogel biti v tej ali oni stranki, včasih slišimo. Malce banalno, ampak tako je. Sicer pa se moramo zavedati, da Karitas ni in ne more biti množična organizacija. To je peščica ljudi, ki z besedo in zgledom spodbuja in usmerja ljudi dobre volje k pomoči bližnjemu v stiski.

Izkušnje nam kažejo, da se pomena dobrodelnosti najbolj zavemo v mejnih okoliščinah, kot so na primer naravne nesreče večjega obsega. Ob tem imamo seveda takoj pred očmi dogajanje v Posočju, ki ga je pred slabim letom dni /tj. 12. aprila 1998; op. B. Š./ sprožil velikonočni potres. Če za trenutek odmisliva statistične podatke o velikem obsegu prek Karitas zbrane in razdeljene pomoči – kaj je tisto, kar vam bo od vsega, povezanega s tem potresom, ostalo najbolj zapisano spominu? Podobe uničenja ali kaj drugega?

Ne, ne podobe uničenja. Veliko bolj spoznanje, da je potres stresel ne le tla, ampak tudi vse sodelavce Karitas, ki so pokazali neverjetno pripravljenost pomagati, in številne druge ljudi, ki so se takoj odzvali na stisko prizadetega prebivalstva. Običajno dobimo na Karitas le nekaj klicev, ko ljudi zanima, ali kaj potrebujemo oziroma kaj imamo, kar bi lahko razdelili. Tisti popoldan na velikonočno nedeljo pa so ves čas zvonili telefoni, klicale so naše sodelavke od Kopra do Pivke, deževala so vprašanja: Kaj potrebujejo, bomo takoj zbrali. Prihajali so ljudje z vseh koncev škofije in tudi iz zamejstva. Slišali so, da potrebujemo odeje, in v enem popoldnevu smo jih zbrali dvesto. Pa saj ne gre toliko za tiste odeje – mi bi jih navsezadnje lahko kupili, saj je na žiro računu Škofijske karitas vedno nekaj denarja. Toda pomembno je bilo nekaj drugega – ljudje so želeli pomagati, darovati in po mojem mnenju je prav Karitas tista, ki jim mora ponuditi možnost, da to pripravljenost uresničijo. Sami nimajo ne časa ne možnosti, da bi, recimo, raziskovali po terenu, kdo je potreben pomoči. Če pa slišijo jasen klic na pomoč, se jih veliko hitro in darežljivo odzove. Potres v Posočju je to nedvomno potrdil. In ko govorim o naših sodelavcih. Prve dni po potresu je bilo slišati tudi kakšno pritožbo, češ da nimajo enakega položaja kot na primer predstavniki državnih ustanov in drugih človekoljubnih organizacij. Toda če bi ga imeli, bi delali osem ur in bi ob treh odšli domov. Tako pa so delali cele dneve, kar je marsikoga zelo izčrpalo, toda bili so res najboljša izkaznica Cerkve.

Pogovor z Jožico Ličen v tedniku Družina 11/99. FOTO: zajem zaslona

Mnogi še vedno enačijo Karitas samo z razdeljevanjem paketov – še danes se sprašujem, katerih, saj je tega razmeroma malo.

Stiska poveže ljudi in jih odpira k solidarnosti, vendar pa je ta solidarnost lahko učinkovita le, če je tudi dobro organizirana. Ena temeljnih nalog, ki si jih zastavlja Cerkev na Slovenskem v tem oziru, je zajeta v pomenljivem, a tudi zelo zahtevnem geslu – Karitas v vsako župnijo do leta 2000. Kako daleč ste od tega cilja v koprski škofiji?

Kadar nas hočem opravičiti, da le nismo tako slabi, kot morda na prvi pogled kažejo številke, namreč da ima samo slaba polovica župnij svoje Karitas, povem, da imamo na veliki četrtek in na nedeljo Karitas v škofiji nabirko za Karitas in upam si trditi, da jo odvedejo prav v vseh župnijah. Tista Karitas s ponujeno roko torej že živi v vsaki župniji, da pa bo dosegla raven organiziranosti, je treba premostiti tudi kakšno oviro. Saj je veliko duhovnikov pripravljenih stopiti na to področje, tu so tudi požrtvovalni posamezniki, težava pa nastane, ko je treba ljudi povezati v skupino. Včasih so ovira nasprotja med ljudmi ali pa določeni predsodki, ki izvirajo iz nepoznanja karitativnega dela. Mnogi še vedno enačijo Karitas samo z razdeljevanjem paketov – še danes se sprašujem, katerih, saj je tega razmeroma malo. Potem pravijo tudi, da podpiramo pijance in lenuhe. Pomoč ljudem na družbenem obrobju predstavlja le del naše dejavnosti, ki pa je s pravilniki ustrezno urejen. Takšnim ljudem pogosto dajemo pomoč le za en dan, da je ne bi prodali in denar uporabili za kaj drugega.

Če daš nekomu, za katerega nisi popolnoma prepričan, ali bo dar prav uporabil, tisoč tolarjev, se svet še ne bo podrl.

Ko to pripovedujete, so mi prišle na misel besede, ki jih je zapisal ravnatelj Škofijske karitas Koper Matej Kobal. Po njegovih besedah je ključni vidik usposabljanja za karitativno delo razvijanje daru, da sploh vidim in prepoznam človeka v stiski. Če se namreč tega ne naučim, potem, pravi Kobal, »bom pred sabo zmeraj videl delomrzneža, lenuha, nekoga, ki ne zna poskrbeti zase, 'južnjaka', skrito pa mi bo ostalo stanje, v katerem je«. Kako se lahko naučimo pravilnega gledanja na sočloveka, brez predsodkov?

To je zelo težko. Tudi sodelavci Karitas se pri svojem delu srečujemo s predsodki. Pogosto je tu strah – kaj bodo pa drugi ljudje rekli, če bomo pomagali temu ali onemu človeku. Kajti konec koncev so darovi, ki jih delimo, darovi teh »drugih ljudi«. Sama si v okoliščinah, ko res ne vem, kako bi se odločila, rečem: saj je denar pravzaprav le papir, pomembnejše je vse drugo. Če daš nekomu, za katerega nisi popolnoma prepričan, ali bo dar prav uporabil, tisoč tolarjev, se svet še ne bo podrl. In tak človek je potem včasih celo bolj srečen kot nekdo, ki dobi 200.000 tolarjev plače. Morda se bo pa prav ob našem daru naučil z njim tudi odgovorno ravnati.

Kako pojmujete dobrodelnost: ali je to eno- ali dvosmeren proces? Včasih se morda pri kom pojavlja bojazen, da bo, če se bo udeleževal dobrodelnih dejavnosti, moral vedno znova samo nekaj dajati. Kdo je torej tisti, ki daje, in kdo tisti, ki prejema?

Dobrodelnost je dvosmeren proces in tisti, ki vanj vstopa kot darovalec, dobiva v njem svojo odprtost povrnjeno celo z obrestmi. Spomnim se začetkov, ko smo šele tipali po terenu. Vedeli smo, da so nekatere družine zaradi razmer, v katerih živijo, res potrebne pomoči. Vendar pa je to iskanje vedno spremljal strah: ali nas bodo sprejeli, kako bodo odgovorili na ponujeno pomoč. In tisti občutek, ko so te sprejeli, ko so dovolili, da si smel pomagati – to je takšen dar, ki ga ne more odtehtati nič drugega. Pa to še zdaleč ni samo moje spoznanje. Pred kratkim sem bila res prijetno presenečena, ko sem slišala našega mladega vojaka civilista reči: »Sem pogruntal, da je to edina dejavnost, kjer dobivaš več, kot si dal.« Tudi pri mladih se torej skrivajo ta spoznanja. Cerkev, in v njenem okviru zlasti Karitas, pa je dolžna to pokazati, opozarjati in dati ljudem možnost, da se v pomoči odpirajo drugim.

Kdaj ste se sami čutili najbolj obdarovani?

Takih trenutkov je bilo veliko, zato je težko izbrati enega. Pa vendar … V prostorih Karitas imamo po stenah obešene različne plakate in na enem od njih je zapisana zgodba o človeku, ki je Jezusa vsak dan nekaj spraševal: zakaj je na svetu toliko lačnih otrok, zakaj so ljudje prizadeti, zakaj Jezus nič ne naredi proti temu … Jezus je bil nekaj časa tiho, potem pa mu je odgovoril: Ustvaril sem tebe. In kaj ima zgodba s plakata z mano? Pri nas je bila punčka, ki je morala na zahtevno operacijo v London. Najprej je kazalo, da država za to ne bo nič prispevala in odločili smo se, da bomo v sodelovanju z društvom Pot deklici pomagali. Po župnijah smo objavili obvestilo za zbiranje pomoči. In res, na žiro računu se je zbralo kar veliko denarja, na koncu je tudi država precej primaknila, tako da smo iz tega sklada lahko pomagali še drugim otrokom. Sama pa sem sprva imela pomisleke pri tej akciji: zakaj je treba hoditi po zdravje v tujino, morda bi to vendarle lahko rešili tudi v Ljubljani, vsaj poskusiti bi morali. Operacija v Londonu se je srečno iztekla in ko so starši z deklico prišli domov, so mi prinesli slike iz časa bivanja v Londonu. Bili so zelo hvaležni za vso izkazano pomoč. Imam pa navado, da takšne slike nalepim na stene naše pisarne in čisto po naključju sem jih tokrat nalepila prav pod omenjeni plakat in na njem zapisane besede: Ustvaril sem tebe … Tistikrat se mi je zdelo, da tega nisem zaslužila. Vse, kar se je zgodilo, sem občutila kot resnično velik dar. Ker ste me tako vprašali, zdaj govorim o sebi, toda podobnih zgodb bi, če bi se pogovarjali tudi z drugimi sodelavkami, izvedeli še veliko. V naših pogovorih pogosto pridejo na dan. Morda kdo v teh doživetjih vidi le naključja, kdo drug pa Božjo previdnost.

Karitas naj bi bila most med Cerkvijo in družbo. Saj smo vendar vsi ljudje poklicani za pomoč drug drugemu, zato je prav, da pri tem sodelujemo.

Do Cerkve imajo nekateri pri nas zelo odklonilen odnos, ki pogosto izhaja iz podobe, kakršno ustvarjajo Cerkvi nenaklonjeni mediji. Ali je morda prav karitativna dejavnost tista, ki lahko premosti ta odklonilni odnos do Cerkve, pokaže, da ne gre za nikakršno okostenelo in vase zaprto ustanovo, ampak za občestvo ljudi, ki se zavzemajo za dobro celotne skupnosti?

Vsekakor. Karitas naj bi bila most med Cerkvijo in družbo. Saj smo vendar vsi ljudje poklicani za pomoč drug drugemu, zato je prav, da pri tem sodelujemo. Lahko je nekdo, ki ni v Cerkvi, na tem področju dobrodelnosti še veliko boljši od nas, da ne bo zdaj vse skupaj zvenelo kot samohvala. Povezujejo pa nas lahko konkretne pobude. Poglejte recimo projekt Umetniki za Karitas. Kar velik del sodelujočih umetnikov nima povezave s Cerkvijo, nekateri so ob tem projektu sploh prvič slišali za Karitas, med njimi so bili tudi drugače verujoči, toda vsi zelo odprti za pomoč in sodelovanje. Tudi ko gostujemo z razstavo v koloniji ustvarjenih del, pridejo predstavniki lokalnih oblasti, različnih ustanov in res sem srečna, ko vidim, da govorimo isti jezik – jezik dobrodelnosti. In tudi če je v naših odnosih še kaj nepoznanja, to ne pomeni, da se vzajemno ne spoštujemo. Tako se je recimo zgodilo, da sta na Sinji vrh, kjer nastajajo dela v okviru projekta Umetniki za Karitas, prišla fant in dekle. Mi smo imeli tam svoje plakate in ko sta stala pred enim od njih, je dekle vprašalo: »Kaj pa je sploh to – Karitas?« »Nekaj takega kot Unicef,« ji je odgovoril fant. Bila sem ponosna, saj ima Unicef v svetu in pri nas velik ugled. Najraje bi temu fantu rekla hvala, saj je iz njegove primerjave, kljub temu da nas ni dobro poznal, očitno izhajalo spoštovanje do naših prizadevanj.