Malokdo je v sodobnem času tako močno zaznamoval slovensko cerkveno glasbo kot prav Škulj: transkripcija in izdaja celotnega Gallusovega opusa, izdaja cerkvenih pesmaric in zbirk cerkvene zborovske glasbe, knjige o orglarjih, napevih cerkvenih pesmi, različni leksikoni – obseg Škuljevega dela je skoraj nepredstavljiv, tako da njegova smrt na področju cerkvene glasbe pušča posebej opazno praznino.

Spominu oživitelja in dolgoletnega urednika Cerkvenega glasbenika se v reviji nameravamo na primeren način pokloniti v naslednji številki, tokrat pa naj zadostuje zgolj krajši zapis, ki želi izmed številnih področij, na katerih je bil dejaven Edo Škulj, podrobneje osvetliti njegovo vlogo pri ponovni obuditvi in kar 26 let trajajočem urejanju osrednje slovenske revije za cerkveno glasbo. Na srečo se lahko pri tem opremo na Škuljev lastni opis – leta 2016, ob 40-letnici ponovnega izhajanja Cerkvenega glasbenika, je namreč pripravil niz prispevkov, v katerih je uvodoma opisal dogajanje v zvezi z oživitvijo revije, nato pa podrobneje predstavil vsebino posameznih letnikov ter najpomembnejše sodelavce. 

Obseg Škuljevega dela je skoraj nepredstavljiv, tako da njegova smrt na področju cerkvene glasbe pušča posebej opazno praznino.

Iz omenjenega opisa izvemo, da se je Škulj po dobrih treh letih na mestu izseljenskega duhovnika v Frankfurtu, kamor je prišel neposredno po zaključku študija v Rimu, 11. novembra 1975 vrnil nazaj v Slovenijo, kjer je dobil dekret za kornega vikarja in kaplana v ljubljanski stolnici. Poleg tega, da je nadaljnjih 30 let ob nedeljah in praznikih redno maševal ob šestih zjutraj, je imel v stolnici posebno zadolžitev – spremljanje cerkvenega ljudskega petja na orglah. Sprva je to svojo službo opravljal na velikih Milavčevih orglah, od leta 1996 pa na novih mehanskih orglah, ki so bile vgrajene v omaro nad stranskim vhodom v stolnico. Ob tem je od nadškofa Pogačnika dobil tudi naročilo, da poskrbi za ponovno obuditev revije Cerkveni glasbenik in s tem prekine dobra tri desetletja trajajočo zarezo v izhajanju revije, ki je v letih od 1878 do 1945 predstavljala enega izmed osrednjih stebrov dejavnosti Cecilijanskega društva v Ljubljani. 

S hvaležnostjo in spoštovanjem se oziramo na dolgoletno uredniško delo dr. Škulja, ki nam vsem predstavlja dobrodošel zgled in spodbudo.

Škulj, ki je imel v svoji lasti vseh 68 letnikov »starega« Cerkvenega glasbenika, se je na novo nalogo odlično pripravil z izdelavo bibliografskega kazala revije; tipkopis le-tega iz leta 1975 je danes dostopen v Digitalni knjižnici Slovenije (www.dlib.si), leta 1978 pa je kazalo izšlo tudi v tiskani obliki. Uredništvo revije so takrat poleg Eda Škulja sestavljali še Drago Klemenčič, Stanko Trobina in Jože Trošt. Kako sta si s profesorjem Troštom razdelila naloge pri snovanju revije, nam Škulj razkrije v predstavitvi Jožeta Trošta kot enega izmed ključnih sodelavcev revije. Takole pravi: S prof. Jožetom Troštom sva se srečala jeseni 1967 v rimskem Sloveniku, od koder sva skupaj hodila na Papeški inštitut za cerkveno glasbo. Ko se je leta 1969 vrnil v Slovenijo, je obnovil Orglarsko šolo, ko sem pa sam leta 1976 prišel iz Nemčije, sva obnovila Cerkveni glasbenik. Skupaj sva delala celih 26 let: on kot odgovorni, jaz kot glavni urednik, čeprav je bilo zaradi tedanje zakonodaje v kolofonu drugače zapisano. Bil je moj najboljši sodelavec! Kar je bil naprošen, je rad ustregel po znanem reku: »hitro, solidno in poceni«. Sestankov nisva imela. Vse, kar je bilo potrebno, sva uredila ob 6.25 zjutraj v stolniški zakristiji. On se je pripravljal za mašo ob pol sedmih, sam pa sem odlagal mašni plašč po šesti maši. Ni bilo potrebnih dosti besedi; material gor, material dol, pa je bilo urejeno. Skregala se nisva nikoli, morda sva se le včasih kam poslala.

V času, ko se snovalci Cerkvenega glasbenika srečujemo z vrsto izzivov in vprašanj glede izhajanja in prihodnosti revije, se hkrati s hvaležnostjo in spoštovanjem oziramo na dolgoletno uredniško delo dr. Škulja, ki nam vsem predstavlja dobrodošel zgled in spodbudo.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2024).