Napadalka je br. Rogerja večkrat zabodla v vrat in hrbet in 90-letni protestantski pastor je kmalu zatem, ko so ga bratje odnesli iz cerkve, umrl za posledicami globokih vbodnih ran, v zapisu na spletnem portalu La Croix International spominja njihov redni dopisnik in upokojeni angleški ravnatelj Chris McDonnell.

Brat Roger Schutz je kristjan izjemnega pomena za ekumensko skupnost v Taizeju, mestecu, ki leži kakšnih 400 kilometrov jugovzhodno od Pariza: skupnost je bila ustanovljena v mračnih dneh svetovne vojne v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Taize leži v delu Francije, ki je bil takrat južno od okupiranega ozemlja. Br. Roger je tam kupil prazno hišo ter skupaj s sestro Genevieve v njej skrival in skrbel za begunce, tako krščanske kot judovske. Ko so o njegovi navzočnosti obvestili Gestapo, se je bil primoran za krajši čas umakniti: vrnil se je lahko šele po osvoboditvi.

Mnogi od nas danes poznamo taizejske pesmi, katerih besedila so zakoreninjena v Svetem pismu in katerih ritmi so preprosti in melodični.

Prav v Taizeju se je ta švicarski protestant lotil izgradnje skupnosti, ki je toliko let pozneje postala svetilnik ekumenskega življenja v krščanski Evropi – ta je po vojni utrpela močan upad pripadnosti krščanski veri. Skupnost je postala izjemno privlačna za mlade kristjane, može in žene na poti osebnega raziskovanja, ki jih povezujeta preprostost meditativne molitve in kontemplativne pesmi.

Mnogi od nas danes poznamo taizejske pesmi, katerih besedila so zakoreninjena v Svetem pismu in katerih ritmi so preprosti in melodični. Ti napevi, prepleteni z branjem in obdobji tišine, so nam predstavili povsem nov način doživljanja osebnega odnosa z Bogom, ki nas je ustvaril, piše McDonnell.

Spremljava je preprosta, kitara ali inštrument s tipkami vzdržujeta harmonijo, ponavljajoči se stavki omogočajo ohranjanje zbranosti. Več sto mladih preprosto sedi skupaj v svetlobi utripajočih sveč: pojejo, poslušajo, molijo. Kaj nam torej sporoča ta iskrica vere v majhnem mestu na jugu Francije? Kako na nas vplivajo takšna srečanja, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom?

Prvi in najbolj očiten način je skozi čudovito molitev glasbe, ki jo smemo deliti med seboj. In drugič, z zgledom. Bratje iz Taizeja so ustanovili podobne skupnosti v mnogih delih sveta, kamor prinašajo duh svojega življenja drugim in delijo svojo izkušnjo življenja v Bogu. Nekateri so ostali na kratkem obisku, obdarili s svojo navzočnostjo in pustili semena vere, da rastejo in uspevajo še dolgo po njihovem odhodu.

Br. Roger med otroci. FOTO: arhiv Družine/Tamino Petelinšek

Resnično življenje sprave

Ko je br. Roger nagovoril taizejsko srečanje več kot 100.000 mladih v Parizu leta 1995, je dejal: »Sem smo prišli, da bi našli ali še naprej iskali skozi tišino in molitev, da bi prišli v stik s svojim notranjim življenjem. Kristus je vedno govoril: 'Ne skrbite, predajte se.'« Njegovo pričevanje ekumenizma je za večno zaznamovalo njegovo življenje.

Čeprav nikoli ni bil uradno sprejet v Katoliško cerkev, se je pogosto udeleževal svete maše v Taizeju in prejemal evharistijo skupaj z drugimi, tudi iz rok Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Morda obstaja preprost nauk, ki se ga moramo naučiti vsi: da evharističnega Kristusa ne opredeljuje oznaka, kdo smo, ampak kaj potrebujemo, preživetje za našo pot.

Našel sem svojo istovetnost kristjana tako, da sem v sebi uskladil vero svojih korenin s skrivnostjo katoliške vere, ob tem pa ne prekinil občestva z nikomer.

V nagovoru v vatikanski baziliki sv. Petra leta 1980 je br. Roger dejal: »Našel sem svojo istovetnost kristjana tako, da sem v sebi uskladil vero svojih korenin s skrivnostjo katoliške vere, ob tem pa ne prekinil občestva z nikomer.«

Njegovo življenje je bilo resnično življenje sprave.

Na njegovem pogrebu v Taizeju se je zbralo več tisoč ljudi. Žalno slovesnost je vodil kardinal Walter Kasper, ki je daroval sveto mašo skupaj s štirimi taizejskimi bratje duhovniki. V nagovoru je kardinal pripomnil, da je » … pomlad ekumenizma zacvetela na griču Taizéja« in nadaljeval, kako je »vsaka oblika krivice ali zapostavljanja br. Rogerja zelo žalostila«.

Glede na hude in težke čase, ki jih danes doživljamo v naši Cerkvi, s toliko očitnega zaviranja resnične rasti in pričevanja, so ljudje, kakršen je bil Roger Schutz, svetilniki v naši temi, zaključuje McDonnell. Ni dovolj, da smo kritični do tega, kje smo se znašli; to nam zgolj pove, kaj je narobe, kje so razpoke in negotovosti … to je najlažje. Pravi izziv je iskanje novih poti naprej, prepoznavanje novih smeri in neprehojenih poti. To, od koder prihajamo, nas je izoblikovalo in oblikovalo, kam smo namenjeni, je še vedno onkraj nas.