Iz Slovenije in sosednjih držav se je maše udeležilo osemnajst škofov. Mašo je daroval nuncij Jean-Marie Speich, nagovor pa je imel koprski škof dr. Jurij Bizjak, ki je spomnil, da je ozemlje naše škofovske konferenca v stiku z madžarskim narodom in leži na stičišču treh velikih družin evropskih narodov: slovanskih proti jugovzhodu, romanskih proti jugozahodu ter germanskih narodov proti severu. »Posledično je do neke mere tudi na stičišču petih velikih verstev: katoličanov in pravoslavnih ter evangeličanov, judov in muslimanov glede na deželo njihovega izvora ali na njihovo sedanje središče. Njena lega na tem dvojnem stičišču je nedvomno odločilno vplivala tako na velikost njenega ozemlja, kakor tudi na vernost njenih prebivalcev. Skozi zgodovino so namreč močnejši sosedje z vseh treh strani premikali svoje meje čez njeno ozemlje, tako da je bila dežela vedno pod vplivom ali pa je kar pripadala zdaj prvemu, zdaj drugemu, zdaj tretjemu. Prav zaradi te izmenične pretočnosti dežela skozi zgodovino tako dolgo ni uspela ustvariti svoje lastne, dovolj obsežne in dovolj močne enote, ki bi se uspela postaviti ob bok svojim sosedom. Velik korak v tej smeri je bila seveda njena osamosvojitev leta 1990.«

Nagovor je imel koprski škof dr. Jurij Bizjak. FOTO: Ivo Žajdela

Naj bomo oko, uho in srce Evrope

Nato je dejal, da je papež Janez Pavel II. na svojem prvem obisku leta 1996 Slovenijo imenoval »dežela v srcu Evrope«. »Zaradi svoje majhnosti Slovenija seveda nikoli ne bo mogla biti ledja ali pleča ali noga Evrope. Ostaja nam torej, da izberemo nekaj manjšega, pri čemer so nam seveda najbolj pri roki nekatera čutila našega telesa. V svetih spisih so večkrat skupaj omenjena zlasti tri čutila: oko in uho in srce (petnajstkrat). Modri Sirah na primer opisuje stvarjenje človeka in pravi: 'Razsodnost jima je dal in jezik in oči, ušesa in srce za razmišljanje!' (Sir 17,6). Smemo si torej prizadevati, da bi bili oko Evrope, zdravo oko Evrope: 'Če je tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo' (Mt 6,22). Smemo se truditi, da bi bili uho Evrope: 'Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!' (Mr 4,9). 'Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh Cerkvam!' (Raz 2,7). In končno si smemo želeti, da bi naša dežela ne bila samo ozemlje v srcu Evrope, ampak da bi vedno bolj postajala tudi samo srce Evrope, čisto srce Evrope: 'Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali!' (Mt 5,8). 'Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem srcu!'«

Nagovor koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka.doc

Slovensko škofovsko konferenco je Sveti sedež ustanovil 20. februarja 1993

Slovenska škofovska konferenca je najvišji organ Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji (njeno ozemlje se ujema z mejami države Slovenije). Slovenski škofje so bili do ustanovitve lastne samostojne škofovske konference z drugimi škofi z območja nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. Takoj po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije so slovenski škofje pripravili statut samostojne konference ter začeli postopke za njeno priznanje. Sveti papež Janez Pavel II. je po pridobitvi pozitivnega mnenja Kongregacije za škofe ter urada za odnose z državami pri Državnem tajništvu Svetega sedeža 19. februarja 1993 v skladu s pravili in določbami cerkvenega prava potrdil njen statut, 20. februarja istega leta pa je Kongregacija za škofe izdala odlok o ustanovitvi Slovenske škofovske konference. S tem dejanjem je Cerkev v Sloveniji dobila večjo pravno trdnost in samostojnost, kar ji koristi pri njenem delu ter poslanstvu v slovenskem narodu in državi.

Somaševanje osemnajstih škofov. FOTO: Ivo Žajdela

Sestava Slovenske škofovske konference

Slovensko škofovsko konferenco sestavljajo naslednji člani: novomeški škof in predsednik SŠK Andrej Saje, murskosoboški škof in podpredsednik SŠK dr. Peter Štumpf, celjski škof in član Stalnega sveta SŠK dr. Maksimilijan Matjaž, koprski škof dr. Jurij Bizjak, mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar in ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore; generalni tajnik SŠK je p. dr. Tadej Strehovec.

Predstavitev zbornika V službi evangelija in človeka

Maši je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu sledila javna predstavitev zbornika V službi evangelija in človeka. 30 let Slovenske škofovske konference, ki je izšel ob 30. obletnici samostojne SŠK.

Na predstavitvi je njegov urednik dr. Bogdan Kolar prikazal predzgodovino in nastanek samostojne SŠK. Začel je z revolucionarnim letom 1848, ki je bilo pomembno tudi za katoliško skupnost na ozemlju obsežne Habsburške monarhije. Leta 1849 so začeli z bolj ali manj rednimi srečanji škofov avstrijskega dela monarhije, na katerih so obravnavali vprašanja, pomembna za katoliško skupnost v celotni državi.

Predsednik SŠK Andrej Saje in urednik zbornika o SŠK dr. Bogdan Kolar, med predstavitvijo zbornika v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. FOTO: Ivo Žajdela

Pomembna medvojna vloga ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana

Če se omejimo na novejše obdobje, je dr. Kolar najprej omenil čas druge svetovne vojne, ko so bili škofje prepuščeni sami sebi. Škofovska konferenca je prenehala delovati, saj so bile na ozemlju Kraljevine Jugoslavije vzpostavljene različne politične tvorbe. Če je bil lavantinski škof Ivan Jožef Tomažič popolnoma onemogočen in osamljen, je imel ljubljanski škof Gregorij Rožman vsaj nekaj možnosti za delo. Sosednji škofje so bili v stiku s škofom Rožmanom, kar mu je omogočilo, da je z njihovo pomočjo posredoval v prid beguncem in internirancem, vsaj v skromni meri organiziral pastoralno delo na okupiranih ozemljih ter vodstvo vesoljne Cerkve obveščal o dogajanju na Slovenskem. Njegova poročila so pomemben vir za poznavanje razmer na Slovenskem, ne le na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani, temveč tudi na tistem, ki so ga rajhu priključili Nemci.

Predstavitev zbornika o SŠK so spremljali tudi številni škofje. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev po prihodu komunistov na oblast leta 1945

Najhujše se je začelo s prihodom komunistov na oblast leta 1945, o čemer je dr. Kolar dejal, da se je takrat potreba po rednih srečanjih in predstavljanju stališč Katoliške cerkve pokazala že v prvih tednih nove politične ureditve, ki se je v državi oblikovala po 9. maju 1945. »Predsednik konference je ostal zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, po njegovem priprtju pa je bil vršilec dolžnosti predsednika beograjski nadškof Josip Ujčić. Vodstvo JŠK se je že 5. julija 1945 ostro odzvalo na sprejetje Zakona o zakonski zvezi. Drugi v vrsti Cerkvi nenaklonjenih zakonov je bil Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, sprejet 23. avgusta 1945. Sledili so še drugi, za katere je veljalo – de nobis sine nobis.«

Urednik zbornika o SŠK dr. Bogdan Kolar. FOTO: Ivo Žajdela

Pastirsko pismo iz 30. septembra 1945

Septembra 1945 so škofje in zastopniki odsotnih ordinarijev na zasedanju konference v Zagrebu napisali znano pastirsko pismo, ki so ga 30. septembra brali v vseh katoliških cerkvah v Jugoslaviji. Pismo je pokazalo stanje, ki je v državi nastalo le četrt leta po nastopu nove oblasti. Reakcija oblasti je bila silovita. Mnogi škofje in duhovniki so čutili posledice. Zaostrovanja v odnosih z državnimi oblastmi in odsotnost vsake pripravljenosti za iskanje kompromisov na državni strani so bila temeljna značilnost življenja katoliške skupnosti v državi, ki je sicer bila večinsko pravoslavna, islam je imela za narodnost, v resnici pa je bila agresivno ateistična. Oblasti so delovanje JŠK budno spremljale, snemale njene sestanke in plenile zapiske, ki so si jih delali udeleženci.

Zbornik V službi evangelija in človeka o SŠK. FOTO: Ivo Žajdela

Metropolit Alojzij Šuštar je opravil zgodovinsko pomembno delo

Jugoslovanska škofovska konferenca je bila ustanova škofov na območju nekdanje Jugoslavije, ki so se shajali vsaj enkrat letno, da bi obravnavali tekoča vprašanja. Delovala je do razpada Jugoslavije leta 1991, uradno pa je bila ukinjena dve leti zatem z ustanovitvijo narodnih škofovskih konferenc. Znotraj JŠK je bila leta 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki je samostojno urejala vprašanja liturgije, pastoralnega delovanja med rojaki po svetu in še na nekaterih področjih. Njeni člani, predvsem predsedujoči ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, je v prelomnih časih slovenske narodne skupnosti, opravil zgodovinsko pomembno delo in tako okrepljeno potrdil vlogo Cerkve v narodnem razvoju. Z osamosvojitvijo Republike Slovenije se je SPŠK 28. aprila 1992 formalno ločila od JŠK. Sveti sedež je Slovensko škofovsko konferenco kot samostojen pravni subjekt Katoliške cerkve potrdil 19. februarja 1993, dan kasneje pa je Kongregacija za škofe izdala odlok o ustanovitvi SŠK.

Z glasbeno točko so sodelovali dijaki Škofijske klasične gimnazije.

Predstavitev publikacije dr. Bogdana Kolarja.doc

Zgodovina in sedanjost Slovenske škofovske konference

Zgodovino in sedanjost Slovenske škofovske konference je v zborniku V službi evangelija in človeka prikazalo sedem avtorjev. Marjan Turnšek je prispeval teološko-pastoralni pogled na vlogo škofovske konference, Andrej Saje je prikazal izvor, naravo in pravni vidik škofovskih konferenc, Bogdan Kolar je osvetlil slovenske škofe, člane Avstrijske škofovske konference, Miha Šimac pod naslovom »Vse drugače, kakor smo mislili« delovanje Jugoslovanske škofovske konference med letoma 1918 in 1941, Matjaž Ambrožič izzive in odzive Jugoslovanske škofovske konference v obdobju 1945–1991, Anton Jamnik zavzemanje Slovenske pokrajinske škofovske konference za slovensko osamosvajanje, Tadej Strehovec je prikazal ustanovitev SŠK v letu 1993 in njeno delovanje.