Jaslična ustvarjalnost ima v Sloveniji dolgo in bogato tradicijo, zelo pa je oživela v 90. letih dvajsetega stoletja, ko so začeli po številnih krajih organizirati razstave jaslic.

Jaslice do svečnice

Upodabljanje Jezusovega rojstva v obliki jaslic je pomemben in zelo razširjen del praznovanja božiča. Pred božičem jaslice postavljajo na domovih, dvoriščih, v cerkvah, javnih prostorih in naravi. Praviloma stojijo do svečnice (2. februarja), najmanj pa do svetih treh kraljev (6. januarja). Družinske jaslice največkrat postavljajo pod božičnim drevesom ali posebej, na podeželju ponekod še vedno v bogkovem kotu.

Leta 1990 so v Postojnski jami prvič uprizorili žive jaslice, gledališko predstavo, ki prikazuje Kristusovo rojstvo.

Poleg miniaturnih tridimenzionalnih jaslic obstajajo tudi žive jaslice in jaslice v naravni velikosti. Leta 1990 so v Postojnski jami prvič uprizorili žive jaslice, gledališko predstavo, ki prikazuje Kristusovo rojstvo. Na Šmarni gori pri Ljubljani so leta 1991 postavili prve jaslice v naravni velikosti. Oba tipa jaslic sta se razširila tudi drugod po Sloveniji. Prve dokumentirane jaslice so sicer v Sloveniji postavili leta 1641 v cerkvi v Gornjem Gradu, leta 1644 pa v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani.

Potica - kraljica praznično obložene mize

Potica za mnoge velja kot glavno praznično pecivo. Obstajajo številne regionalne različice glede uporabljenih sestavin. Recepti se že stoletja prenašajo predvsem znotraj družin z ustnim in zapisanim izročilom. Na družinskih mizah je potica predvsem ob največjih letnih (velika noč, božič, novo leto, god cerkvenih zavetnikov), življenjskih (rojstvo, poroka, pogreb, družinska slavja) in delovnih (ob različnih večjih opravilih) praznikih. V vinorodnih krajih pripravljajo potico tudi za praznik sv. Martina, v zimskem, zlasti pustnem času ponekod pripravljajo slani potici »ocvirkovko« in »špehovko«.

Prva omemba imena potica je v Katekizmu (1575, 1577) Primoža Trubarja. FOTO: Oton Naglost

Leta 2006 je bila pehtranova potica v okviru Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. Slovenska potica je od leta 2021 vključena v evropsko shemo kakovosti »Zajamčena tradicionalna posebnost«, po kateri je bilo zaščitenih pet receptur za pripravo potice (orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto). Potica naj bi izvirala iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji (guban(c)a, presnec, pogača). Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Za eno najstarejših vrst velja potica z medenim nadevom, spominjajo na kulturnem ministrstvu.

V babištvu tudi odstotek moških

Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku. Gre za podporo in posege v nosečnosti, med porodom in po njem, pri dojenju in negi dojenčka. Cilj je dober zaključek poroda in kakovosten začetek družinskega življenja. Babištvo izvajajo ustrezno izobražene in usposobljene babice. V zadnjem času se za babištvo odločajo tudi moški – babičarji, ki jih je približno en odstotek. 

FOTO: Tatjana Splichal

Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena babiška šola, pouk je potekal v slovenščini. Prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku je izšel leta 1782, ki so ga uporabljale tudi babice. Na babiški šoli so poglavitne predmete predavali porodničarji, za prenos praktičnih znanj pa so bile pomembne šolske babice. Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje. Izobraževanje se je postopoma podaljševalo in dopolnjevalo. Leta 1981 ukinjeno srednjo babiško šolo je pozneje nadomestil študij babištva na Oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.

Več informacij o posameznih enotah nesnovne dediščine je objavljeno na strani Register nesnovne kulturne dediščine.