Prekmurska gibanica je najbolj znana praznična sladka pogača iz Prekmurja. Pripravljena je iz krhkega in vlečenega testa, štirih različnih nadevov (skutnega, makovega, orehovega in jabolčnega) in smetanovega ter maščobnega poliva.

Na mizi ob slavjih in praznikih

Največkrat jo pripravljajo ob slavjih in drugih priložnostih, kot so šege življenjskega kroga (krst, poroka), cerkvena žegnanja, prireditve, ponekod je na mizah tudi ob božičnih, novoletnih ali velikonočnih praznikih. »Velja za tradicionalno slovensko jed v Panonskem svetu Slovenije, poznana in cenjena pa je tudi na širšem območju Slovenije in med slovenskimi izseljenci.« 

Ime po narečnem izrazu za gubo

»Prekmurska gibanica naj bi dobila ime po narečnem izrazu za gubo ("güba"), saj naj bi bila sestavljena iz več gub (plasti testa) oziroma naj bi nastala s postopkom gubanja. Izvor besede gibanica izhaja iz starih izrazov za jerbas za pecivo ("gibâničnik", "gibâničnjak") in peka ("gibâničar").« Najstarejša znana omemba prekmurske gibanice kot sladice velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828, so še sporočili s kulturnega ministrstva.

Gibanica velja za tradicionalno slovensko jed v Panonskem svetu Slovenije.

Popravilo mehanskih ur

S popravljanjem mehanskih ur se pretežno ukvarjajo urarji, njihova znanja in spretnosti pa so ključni za ohranjanje, oskrbovanje, restavriranje in delovanje mehanskih javnih, hišnih in osebnih ur. »Ob vse manjši uporabi mehanskih hišnih in osebnih ur, ki so jih zamenjale elektronske, je zelo pomembno predvsem znanje urarjev, povezano z javnimi urami, ki so v številnih primerih mehanske. Javne mehanske ure so po celotnem ozemlju Slovenije, pritrjene so na pročelja mestnih hiš, cerkev in gradov, na stolpe in v notranjosti stavb.«

Popravilo mehanskih ur. FOTO: Samuel Kukovičič

Znanje številnih mojstrov

Pri popravilih in obnovah ur je potrebno združevanje znanj urarjev, mehanikov, finomehanikov, zlatarjev, filigranistov, konservatorjev, restavratorjev in oblikovalcev kovin. »Mojstri, ki imajo vsa znanja, orodja, stroje in naprave, potrebne za popravilo javnih mehanskih ur, so zelo redki. Njihovo delo je dragoceno, saj so poleg osnovne izobrazbe potrebni širše poznavanje tehniške dediščine in urnih mehanizmov, konservatorsko-restavratorsko znanje, dodatno usposabljanje in mednarodno izpopolnjevanje ter sodelovanje.«

Prva javna ura je bila v Ljubljani

V Mestnem stolpu v Kopru je najstarejši ohranjen in delujoč zvon - zvonovi so v zvonikih in stolpih vedno soodvisen sestavni element stolpnih ur - v srednji Evropi. »Ulit je bil leta 1333, na osnovi arhitekture in konstrukcijskih značilnosti zvonika lahko upravičeno domnevamo, da ga je že v začetku 14. stoletja poganjala mehanska, kovana stolpna ura.« Na območju Slovenije so nekateri večji kraji imeli javne mehanske ure že v 16. stoletju. Prva javna ura je bila v Ljubljani, »v 18. stoletju pa so javne in hišne mehanske ure že postale množične v cerkvenem, plemiškem in meščanskem okolju. Konec 17. stoletja so se začele med plemiči in meščani uveljavljati žepne ure, ki so v 19. stoletja postale tudi del prazničnih oblačil kmetov. Zapestne ure so se pojavile po prvi svetovni vojni.«