O življenju in delu, resnicah in neresnicah o škofu dr. Gregoriju Rožmanu se je z zgodovinarko dr. Tamari Griesser Pečar pogovarjal Bogomir Štefanič.

Škof Anton Bonaventura Jeglič je, ko je spoznal, da mu pešajoče moči ne omogočajo več suverenega vodenja ljubljanske škofije, leta 1928 prosil za koadjutorja s pravico nasledstva. Vztrajal pa je, naj papež na to mesto imenuje dr. Gre­gorija Rožmana. S čim je tedaj 45-letni profesor cerkvenega prava, ki je v Ljubljano prišel leta 1919 iz avstrijske Koroške, škofa Jegliča tako prepričal, da si ga je želel za svojega naslednika?

Škof Jeglič je zato, ker ga je silila okolica, naj pravočasno poskr­bi za naslednika, prosil Rim za pomožnega škofa s pravico nasledstva. Iskal je nekoga, ki bi začeto delo neprekinjeno nadaljeval. Za naslednika je predlagal­ univerzitetnega profesorja Rožmana in se je bil, če ta ne bi bil izvoljen, pripravljen pomožnemu škofu sploh odreči, kot je sporočil nunciju. Ob strani je hotel imeti koadjutorja, ki je delaven in ne željan časti. Za Rožmana je vedel, da je zelo delaven v orlovski in katoliški prosvetni organizaciji, da je strokovno predsedoval cerkvenemu sodišču in da je tudi izredno priljubljen pri mladini in spoštovan od duhovščine.

Ali si je dr. Gregorij Rožman želel postati škof?

Da je težko sprejel škofovsko službo, je razvidno že iz njegovega prvega pastirskega pisma na praznik Kristusa Kralja, 26. oktobra 1930, v katerem je napisal, da je »s strahom ... prevzel škofovsko palico iz rok svojega prednika«, da pa mu vzbuja »pogum in zaupanje ... beseda sv. Pavla: ‚Sveti Duh vas je postavil za škofa, da vodite Cerkev božjo.’ (Apd 20.28)«. Novembra 1945 pa je v svoji duhovni oporoki navedel, da je njegova duša ob posvečenju ob prevzemu škofovske službe bila »zavita v vihar temnih slutenj«. Nadaljeval je: »Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala.« Njegovo škofovsko geslo se je zato glasilo Crucis pondus et praemium [Teža križa in plačilo].

Kako je novi ordinarij zastavil svoj škofovski program? Katere so bile njegove temeljne prvine?

V že omenjenem prvem pastirskem pismu je Rožman navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe. Njegov namen je bil »oznanjati božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ne, saj velja za vsakega škofa opomin, ki ga je sv. Pavel dal svojemu učencu, škofu Timoteju: ‚Oznanjaj besedo, nastopaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem’ (2 Tim 4.2).« Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. Začel je pri duhovnikih, ki se po njegovem mnenju naj ne bi politično udejstvovali, ker so v prvi vrsti oznanjevalci božje besede. Prenovo svoje škofije pa je, podobno kot Jeglič, gradil tudi na mladini. Rožman je bil v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat. V nasprotju z Jegličem je bil znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Zapisano je sicer, da se je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je pod vplivom svoje okolice, da je preveč popustljiv in mehkega srca, kar naj bi bil odsev njegove koroške duše, vendar je to samo delna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem v vprašanjih verskega značaja, je bil jasen in odločen.

Kaj od zastavljenega mu je uspelo uresničiti do izbruha druge svetovne vojne? Kakšni so bili denimo sadovi pri delu z mladimi, na karitativnem in socialnem področju, kakšno vlogo ima tu škofijska sinoda, ki jo je izvedel leta 1940?

Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor bogoslovja v Celovcu, in ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orel razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah, predvsem pa na Katoliški akciji (KA). V škofijskem odboru KA je zastopal škofa Jeg­liča že kot koadjutor. V KA je podobno kot Jeglič videl eno najmočnejših sredstev za prenovo škofije. Rožman in lavantinski škof dr. Ivan Jožef Tomažič sta sestavila nova pravila KA (1936), ker sta hotela vzpostaviti edinost v katoliškem taboru, vendar jima to ni uspelo. Avgusta 1940 je pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu, kjer so sprejeli dva pomembna dokumenta: Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo in Zakonik ljubljanske škofije. Pastoralne inštrukcije je sestavil sam, v njih je zahteval osebno posvečenje duhovnika, poudarjal pomembnost verskih organizacij, v prvi vrsti KA, in vključevanje vseh plasti vernikov. Njegov pastoralni načrt je zaradi vojne in vojnih razmer šel v pozabo. Zakonik pa je pripravil v veliki meri Alojzij Odar, v nekaterih določbah je veljaven še danes. Škof se je zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev, tudi npr. Slovenskega planinskega društva. Pomembno vlogo je imel pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), ki je zaradi nasprotovanja Srbske pravoslavne cerkve propadel (1937).


Celoten intervju Bogomirja Štefaniča:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/78E4137979D923F7C1257B490035F645?OpenDocument&login


Foto: arhiv Družine / T. S.