Vatikanski dikasteriji tudi v poletnem času nadaljujejo svoje delo. Kot poroča Radio Vatikan, je med delovnimi skupinami v zadnjih tednih najbolj na udaru glavno tajništvo škofovske sinode. Njegova naloga je sestaviti pripravljalni dokument za zasedanje sinode in pomagati krajevnim Cerkvam na novi poti, saj je papež Frančišek želel, da bi se je udeležili vsi, od predstavnikov krajevnih Cerkva do Vatikana.

Da bi udejanjali sinodo, moramo biti sinoda

Kardinal Grech je v pogovoru najprej predstavil pripravljalno delo tajništva. Da udejanjali sinodo, je poudaril, moramo biti sinoda. Pred objavo dokumenta so o sinodalnem poteku prisluhnili predsednikom celinskih škofovskih konferenc ter predsednikoma škofovskih konferenc Združenih držav Amerike in Kanade, takoj po objavi pa so predsednike vseh škofovskih konferenc, njihove stalne svete in glavne tajnike povabili na bratski pogovor, med katerim so lahko podali svoje komentarje in predloge ter zastavili vprašanja. Skupno so imeli osem srečanj, ki so bila razdeljena glede na jezikovne skupine. Posvetovali so se tudi z vzhodnimi patriarhi in višjimi nadškofi, sprejeli pa so še povabilo škofovskih konferenc Brazilije, Burundija in Antilov, ki so prosile za posebno srečanje z njimi.

Dragoceno in rodovitna vaja v škofovski kolegialnosti

Tajnik škofovske sinode je izkušnjo vseh omenjenih srečanj označil kot »zelo dragoceno in rodovitno vajo v škofovski kolegialnosti«. S tem pristopom so želeli predati sporočilo, da je tudi v začetni fazi priprav pomembna sinodalna vključenost vseh. Na podoben način so sodelovali tudi s kurijo, v pogovorih z različnimi dikasteriji. V pripravi na sinodo so ustvarili štiri komisije: eno za teološko poglobitev, drugo, ki naj bi pomagala, da bi kot Cerkev rasli v duhovnosti občestva, tretjo za metodologijo, četrta pa se bo posvečala vidiku komunikacije.

V začetni fazi priprav na sinodo vesoljne Cerkve je pomembna sinodalna vključenost vseh.

Sinodalnost: občestvo, soudeležba, poslanstvo

Po besedah kardinala Grecha sta pri sestavljanju pripravljalnega dokumenta izrednega pomena skrbnost in natančnost. Poudaril je, da je tema sinodalnosti, ki jo je sveti oče izbral za 16. redno zasedanje, kompleksna, saj govori o občestvu, soudeležbi in poslanstvu: »To so vidiki sinodalnosti ter 'Cerkve, ki je konstitutivno sinodalna', kot je dejal papež Frančišek v svojem govoru ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode. Sveti Duh nam naroča, naj gremo v smeri sinodalne Cerkve.«

Sinodalnost oblika in slog prvotne Cerkve

Tajnik škofovske sinode je v pogovoru opozoril, kako mnogi mislijo, da je sinodalnost papeževa kaprica. Med mnogimi srečanji se je jasno pokazalo, da je sinodalnost oblika in slog prvotne Cerkve, kar poudarja tudi pripravljalni dokument. Zapisali so tudi, da je drugi vatikanski cerkveni zbor z gibanjem »vrnitev k izvirom« – ressourcement – želel znova uvesti ta model Cerkve, ne da bi se odpovedali kateri koli izmed pomembnih pridobitev Cerkve v drugem tisočletju. »Če želimo biti zvesti izročilu, in koncil je treba razumeti kot novejšo fazo izročila, moramo pogumno stopati po tej poti sinodalne Cerkve,« je poudaril kardinal Grech.

Sinodalnost je kategorija, ki najbolje povezuje vse koncilske teme, ki so si bile v obdobju po koncilu pogosto nasprotujoče: kardinal je pri tem omenil primer ekleziološke kategorije Božjega ljudstva, ki je bila pogosto nasprotujoča hierarhični ureditvi, pri čemer je bil poudarek na Cerkvi od spodaj navzgor, demokratični, soudeležba pa je bila instrumentalizirana kot zahteva, ki ni bila dosti drugačna od sindikalne.

Slovesno bogoslužje ob sklepu sinode FOTO: Vatican Media

Božje ljudstvo in drugi vatikanski cerkveni zbor

Takšne razlage se po mnenju tajnika škofovske sinode mnogi bojijo. Ob tem pa je poudaril, da se ne smemo zaustavljati ob razlagah, posebej če te vodijo v razdeljenosti. Gledati moramo koncil in pridobitve, ki jih je prinesel s tem, ko je zgolj pravni, hierarhični, institucialni vidik ekleziologije združil z bolj duhovnim, teološkim, zgodovinsko-zveličavnim vidikom. Božje ljudstvo drugega vatikanskega cerkvenega zbora je ljudstvo, ki roma proti Kraljestvu. Ta kategorija je omogočila, da se celoto krščenih znova razume kot dejavni subjekt življenja Cerkve, pa ne tako, da bi zanikala vlogo pastirjev ali papeža, temveč s tem, da jih je postavila kot počelo enosti krščenih: škof v svoji, papež pa v vesoljni Cerkvi.