Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

V pričakovanju kanonizacije Matere Terezije

Za vas piše:
M. Š.
Objava: 19. 08. 2016 / 13:01
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:31
Ustavi predvajanje Nalaganje
V pričakovanju kanonizacije Matere Terezije

V pričakovanju kanonizacije Matere Terezije

Pogovor s postulatorjem postopka, kanadskim duhovnikom Brianom Kolodiejchukom.
Papež Frančišek bo 4. septembra letos Mater Terezijo v Rimu razglasil za svetnico. Mati Terezija, »svetnica ubogih«, je ustanovila ženski in moški red, ki najrevnejšim služi v več kot 130 državah po svetu. Celo za ženo, ki velja za ikono sodobnega svetništva, pa katoliška Cerkev zahteva, da nekdo zbere dokaze o čudežih, ki so se zgodili na njeno priprošnjo, in svetniško kandidatko predstavi kot osebo, ki je vredna, da jo sprejmejo v občestvo svetih.

V primeru Matere Terezije je ta »nekdo« oče Brian Kolodiejchuk, kanadski duhovnik in član reda Misijonarjev ljubezni, redovne skupnosti, ki jo je ustanovila Mati Terezija. Kmalu po tem, ko je leta 1997 umrla v starosti 87 let, je bil Brian Kolodiejchuk imenovan za postulatorja v njenem kanonizacijskem postopku. Oče Brian, ki čas preživlja med Rimom in redovno hišo Misijonarjev ljubezni v mehiški Tijuani, je tudi urednik nove knjige o Materi Tereziji z naslovom »A Call to Mercy: Hearts to Love, Hands to Serve« (Klic k usmiljenju: srca, ki ljubijo, roke, ki služijo;
knjiga bo v prvem tednu septembra v sozaložništvu založb Novi svet in Družina izšla tudi v slovenščini), ki predstavlja nauke Matere Terezije in pričevanja o njenem življenju. Oče Brian v teh dneh odhaja v Rim, kjer se bo pripravljal na kanonizacijsko slovesnost na prvo septembrsko nedeljo.



Kako ste spoznali Mater Terezijo?

Moja sestra se je Misijonarkam ljubezni pridružila leta 1976, leto dni kasneje pa sem jo s starši obiskal v Rimu. Med mašo s prvo skupino kontemplativnih bratov je Mati Terezija pripela križ duhovniku in šestim laikom. Moška veja reda Misijonark ljubezni nosi križ preko srca, sestre pa nosijo križ preko ramena, saj s tem spnejo svojo redovno obleko ali sari. Po maši, ko smo se poslavljali, mi je Mati Terezija dejala: »Oh, tudi na vas bi rada pripela križ.« Star sem bil komaj 21 let, z menoj pa je govorila Mati Terezija, in bil sem povsem pretresen, sploh ji nisem ničesar odgovoril. Naslednje jutro po maši, v samostanu sv. Gregorja, sem zbral dovolj poguma, da sem stopil do Matere in jo vprašal, kaj je imela v mislih. Povabila me je, naj se pridružim bratom in to sem tudi storil.

Običajno sta za ugotovitev svetništva potrebna dva čudeža – eden za beatifikacijo in drugi za kanonizacijo. Kako ste prišli do dveh čudežev?

Gre bolj za to, da čakaš in upaš, da bodo ljudje pristopili do tebe in ti poročali o čudežu. Prvi čudež, potreben za beatifikacijo, se je zgodil Monici Besra v Bengalu v Indiji. Monica je imela tumor na želodcu, velik okoli 16 do 17 cm, izgledala je kot ženska v 6. mesecu nosečnosti. Njena družina je poskušala z najrazličnejšimi stvarmi, vendar neuspešno. Odpeljali so jo k sestram misijonarkam, te pa so jo pospremile k zdravniku, ki jo je 31. avgusta 1998 poslal nazaj domov. Monica je umirala. 5. septembra, na prvo obletnico smrti Matere Terezije, je mati prednica vzela Marijino svetinjico, ki je bila med pogrebom položena na posmrtne ostanke Matere Terezije, jo položila na Monicin trebuh in izrekla preprosto molitev: »Mati, danes je tvoj dan. Rada imaš uboge. Stori kaj za Monico.« To je bilo v soboto, okoli pete ure popoldan. Ob enih zjutraj je Monica vstala sredi noči in odšla v kopalnico. Ugotovila je, da je njen trebuh povsem raven. V nedeljo zjutraj so jo sestre našle, kako pometa, in vzkliknile so, uf, kaj pa se dogaja z Monico?

Toda kje je dokaz, da je bil to resnično čudež, da za spremembo stanja ni zdravniške ali znanstvene razlage?

Glede teh reči so precej strogi. V Braziliji je postulator za nek drug kanonizacijski postopek prejel vest, da je primer čudeža, ki ga je predstavil, zavrnjen, torej stvari niso samodejne. V indijskem primeru za Mater Terezijo se je posvetovalo enajst zdravnikov, le eden izmed njih je bil katoličan. Vsi drugi so bili hindujci. Zdravnikov se ne sprašuje, ali mislijo, da gre za čudež. Vpraša se jih le: »Ali lahko to zdravniško pojasnite?«

Zakaj je minilo deset let med prvim in drugim čudežem?

Obstajali so tudi drugi primeri, toda ko smo zbrali dokumentacijo, sem se posvetoval z zdravniki v Kaliforniji ali pa v Mehiki in običajno so rekli: »Lahko bi se zgodilo tudi po naravni poti.« Imel sem še en primer, vse je izgledalo, da se bo dobro izteklo, potem pa mi je pisala tašča te žene in mi zaupala, da je tisto leto molila k patru Piju. In je bilo vsega konec. Komu je pripadal čudež, Materi Tereziji ali patru Piju?

Drugi čudež se je naposled zgodil v Braziliji, tokrat je šlo za moškega po imenu Marcilio. Imel je bakterijsko vnetje v možganih, ki je povzročilo številne gnojne otekline in razvila se mu je vodenoglavost. Njegova žena je začela z molitvijo devetdnevnice k Materi Tereziji in vse družinske člane je prosila, naj storijo enako. 9. decembra ob drugi uri zjutraj je Marcilio v glavi začutil neznosne bolečine in je padel v komo. Bil je čisto blizu smrti. Zdravnik ga je končno odpeljal v operacijsko dvorano, v upanju, da mu bo lahko odvedel vodo, vendar tega ni mogel storiti na način, kakršnega si je zamislil, zato je ob 18. uri in 10 minut zapustil dvorano, saj je želel najti zdravnika, ki bi poseg opravil na drug način. Ko se je vrnil v operacijsko dvorano, ne da bi koga našel, je ugotovil, da je Marcilio buden in brez bolečin. Zdravnika je vprašal: »Kaj pa počnem tu?« Dvakrat so mu temeljito pregledali možgane, enkrat 9. in nato še 13. decembra, in vsi kirurgi, ki so si ogledovali izvide, so si bili edini, da spremembe ni mogoče pojasniti. Zdravnik je Marciliovemu bratu celo dejal, da je imel 30 pacientov z vodenoglavostjo in 29 izmed njih je umrlo. Preživel je le Marcilio.



Mati Terezija ima tudi svoje kritike. Obtožili so jo, da je vodila ustanove, kjer so nudili nego, ki ni bila v skladu z osnovnimi merili, da se je pajdašila z diktatorji, kot sta bila Enver Hodža v Albaniji in Jean-Claude Duvalier na Haitiju. Ali ste med postopkom preverjali tudi te obtožbe?

Da, seveda. V Washingtonu smo kot pričo poklicali Christopherja Hitchensa. Ko smo dejansko pripravljali primer, smo si jaz in ljudje, ki so mi pomagali, ogledali njegov film »Hell's Angel« in prebrali njegovo knjigo »Missionary Position«. Potrebno ju je vzeti resno. Toda v obeh je precej napačno razumljenih informacij. Mati Terezija od Duvalierja nikoli ni vzela nobenega denarja. V filmu pa Hitchens prikazuje Mater Terezijo, ki obiskuje grob Enverja Hodže, diktatorja. Kaj je počela tam? Dejstvo je, da je prosila, če lahko obišče grob svojih matere in sestre, vladno spremstvo pa jo je brez njenega privoljenja najprej odpeljalo na Hodžev grob. Nato je prosila, če lahko obišče še grob sestre in matere. Albanska prevajalka, ki je tudi pričevala, je rekla: »V Albaniji vemo, da vsakega tujega obiskovalca odpeljejo na grob Enverja Hodže.« To je bil del protokola.

V Indiji je nekaj zamer, ker naj bi Mati Terezija iz Kalkute naredila sinonim za revščino.

Mati Terezija se v Kalkuti ni osredotočala na revščino. Tam je pač začela. Zanimivo je, da so po Indiji dežela z drugim največjim številom domov, ki jih vodijo Misijonarji in Misijonarke ljubezni, Združene države Amerike. Vedno je govorila, da je največja revščina v današnjem svetu, če človek ni ljubljen, če ni zaželjen, če zanj ni poskrbljeno, in to je hujša revščina, ki jo je še teže odpravljati.

Osebna pisma in zapisi Matere Terezije, objavljeni v knjigi, ki ste jo uredili leta 2007, na 10. obletnico njene smrti, razkrivajo, kako je dolga desetletja trpela zaradi strahu, da jo je Bog zapustil. Ali je tovrstno duhovno trpljenje predpogoj za svetništvo, ali je to prej ko ne ovira?

V Positiu – to je latinski izraz za pisno dokumentacijo o tem, kako je Mati Terezija živela svoje krščansko življenje – smo imeli posebno poglavje o temi, kajti to je bila ena njenih opaznejših značilnosti. Morali smo jo raziskati v luči mističnega izročila. Ni presenečalo, da jo je objemala tema, kajti to se je dogajalo tudi drugim svetnikom. Kar je bilo bolj presenetljivo, je dejstvo, da je vse skupaj trajalo tako dolgo, skoraj 50 let. Živeti na ta način je junaško. Nezrelo osebo bi takšna izkušnja povsem potrla. Trpela je hudo osamljenost, imela je močan občutek, da v odnosu z Jezusom ni ljubljena, ni zaželjena, toda živela je v solidarnosti in se istovetila z vsemi, ki so občutili enako, ki so prav tako živeli z občutkom osamljenosti in neljubljenosti.

Za vas je gotovo zadoščenje, da boste priča njeni kanonizaciji.

Sedemnajst let bo minilo, od leta 1999. Lepo bo stati na Trgu sv. Petra tisto nedeljsko jutro. Kanonizacijski obred je na vrsti pred začetkom bogoslužja. Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov bo izrekel uradno prošnjo, jaz pa bom stal poleg njega. Bogu hvala, da mi ob tem ni treba odpreti ust!

Vir: www.nytimes.com
Foto: NYTimes

V knjigarni založbe Družina so na voljo številne knjige o »svetnici ubogih«:
Kjer je ljubezen, tam je Bog

Pridi, bodi moja luč
Mati Terezija
Kakor kapljica v morje

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh