V Celju rojen in v Zasipu pri Bledu stanujoč upokojenec, komercialist v zunanji trgovini, prevajalec, publicist in katolik ni član nobene politične stranke, je pa zagovornik levosredinske politične usmeritve dr. Jožeta Pučnika. Pred tremi leti je kot eden od otrok s Petrička gostoval tudi v odmevni televizijski oddaji »Pričevalci« dr. Jožeta Možine. Njegov cilj je umiriti ideološka nasprotja, vzpodbujati kulturo strpnosti in sožitja med državljankami in državljani Slovenije, podpirati vse, kar krepi demokracijo in razumevanje osebne svobode kot veliko pridobitev, ki pa jo moramo razumeti tudi kot osebno odgovornost. Kot neodvisni kandidat bo začel podpise podpore zbirati v ponedeljek, 5. septembra 2022, v rodnem Celju.

Spregovoriti o nerešenih in zamolčanih vprašanjih

Z mislijo o predsedniški kandidaturi se je ukvarjal že dolgo, saj so po njegovem vsi dosedanji predsedniki »zamudili«, da bi se lotili tistih vprašanj, ki so doslej ostala nerešena, zlasti glede naše zgodovine od leta 1941 do danes. »Moja želja je o teh stvareh odprto spregovoriti, čeprav bo za nekatere boleče. Potem pa moramo to poglavje zapreti in se posvetiti vsakdanjemu, složnemu, tolerantnemu življenju,« pojasnjuje Franci Kindlhofer, ki ne računa na podporo nobene stranke. Tudi ni član nobene, kar pa ne pomeni, da nobene ne podpira. »Sem neizprosen zastopnik demokracije in tolerance.«

Glas tistih, ki so bili ob osamosvojitvi razočarani

Kot poudarja, bo, če bo izvoljen za predsednika, glas tistih, ki so bili ob osamosvojitvi razočarani, ki so želeli obnovo družbe, a so doživeli agonijo starega režima. »Razdelil bi jih v tri skupine: na tiste, ki so bili žrtve komunističnega nasilja in sistema sploh; na tiste, ki so obstali nekje na sredini socialne lestvice; in na ljudi na podeželju, ki so vezani na svojo zemljo in si kraja ali načina življenja ne morejo izbirati tako svobodno kot nekdo, ki živi v mestu,« pojasni Kindlhofer.

Nekaj programskih izhodišč

Na družbenem omrežju je že pred časom zapisal nekaj programskih izhodišč, med katerimi so prizadevanje za nacionalno sožitje ne glede na svetovni nazor posameznika; razbremenitev slovenske družbe stalne prisotnosti nekaterih zločinov in medsebojnih obtožb; enako obravnavanje vseh žrtev 2. svetovne vojne; skrb za to, da bodo vsi ljudje živeli v materialno varno družbi in v socialno pravičnem svobodnem podjetništvu; sposobnost plodnega sodelovanja pri vključevanju v globalne mednarodne odnose; posvečanje pozornosti podeželju; skrb za vzgojo otrok in mladine; ustvarjanje vtisa v družbi, da nam starejši državljani nekaj pomenijo.

Poziv Cerkvi, naj se aktivneje vključi v družbeno življenje

Ena od točk je namenjena tudi slovenski Cerkvi, ki jo Franci Kindlhofer poziva, naj »se zaveda svoje družbene odgovornosti in se aktivneje vključi v družbeno življenje. Naj se ne izogiba javnih razprav, tudi če niso vedno udobne. Politike pa pozivam, da na Cerkev, ki je sicer ločena od države in politične moči, ne gledajo kot na nekaj iz družbe izločenega.« Se torej po njegovem Cerkev premalo vključuje v družbeno življenje? »Da, toda ne po lastni krivdi. Družba jo je skušala izriniti na rob nepomembnosti in to počne še sedaj. Treba bo skupaj najti naloge, ki bi jih Cerkev lahko opravljala v skupnem interesu in mogoče celo razbremenila katere socialne službe. Na drugi strani pa mora tudi Cerkev storiti vse, kar je v njeni moči, da bo to zaupanje upravičila.«

Kdo je Franci Kindlhofer?

Takole se je za spletno Družino opisal sam:

Moje štetje se začenja ob koncu 2. svetovne vojne, ko je nehala eksistirati petčlanska družina. Oče je izginil, da je ostala mama sama s tremi otroki. Verjetno zaradi lažne obtožbe nas je Ozna odpeljala v začetku avgusta. Nas tri otroke so vtaknili v taborišče Petriček, mamo pa odpeljali v zapor Stari pisker, od koder se ni več vrnila. V začetku leta 1946 smo bili otroci razdeljeni med mamine sorodnike. Jaz sem prišel na majhno kmetijo v Mestinje pri Rogaški Slatini. Nobeden od nas ni dobil kakšne socialne podpore.

Moj glavni problem je bil, da nisem imel dovolj časa na razpolago za učenje, ker sem moral delati na kmetiji, ker je bil krušni oče bolan in nesposoben za težja dela. To sem posebno občutil, ko sem obiskoval nižjo gimnazijo. Moj cilj takrat je bil čim prej priti do svojega kruha. Postal sem trgovec. Neke stvari so se pri meni začele razvijati šele po tem, ko sem po odsluženi vojski odšel v Nemčijo. Šele tam sem se začel zanimati za politiko, ko sem spoznal, kaj pomeni svoboda politične opredelitve, svoboda tiska, govora. Predvsem pa uveljavljanje svojih zasebnih pravic. Čeprav sem imel prvotno namen ostati v Nemčiji manj časa, sem po dveh letih ugotovil, da je povratek v domovino nemogoč, saj bi z mojimi novimi nazori prej ko slej končal v zaporu.

Vseh doživetij in moje poti v Nemčiji ne morem opisati v nekaj stavkih, zato prihranimo to za kdaj drugič. Bistveno je, da je name naredil močan vtis France Tomšič in sem se mu takoj pridružil in bil tudi ustanovni član SDZS. V Münchnu sem spoznal rojaka Erika Modica, ki je zdaj župan na Primorskem. Začela sva izdajati časopis Slovenija v slovenskem in nemškem jeziku in v njem razlagala slovenske težnje po spremembah. »Tiskarna« je bila moja pisarna. V dogovoru z Jožetom Pučnikom sva na Bavarskem s še enim prijateljem, Karlom Ceplom, ustanovila Društvo za podporo demokracije v Sloveniji. Za prve volitve leta 1990 smo zbrali za pomladne stranke okoli 150.000 nemških mark. Modic je bil celo v Avstraliji med rojaki in zbiral denar. Leta 1991 sem v Münchnu organiziral tudi javno demonstracijo za samostojno Slovenijo.

Leta 1995 sem se za stalno vrnil v domovino in na Bledu kandidiral za župana novonastale občine. Župan je postal nekdo iz stare nomenklature, sem bil pa občinski svetnik. Moj največji uspeh je bil, da sem dosegel, da je občinski praznik 10. april, ko se leta 1004 Bled prvič pisno omenja, in ne nek revolucionarni dan, ki ga je predlagala ZZB. Leta 2019 sem pri Mohorjevi družbi izdal prevod knjige Stalin in Hitler – Pakt proti Evropi. Pred kratkim je izšel prvi ponatis. Leta 2019 sem bil sprejet tudi v Zbor za Republiko. Politična dogajanja spremljam zelo pazljivo in se tu in tam tudi oglasim s kakšno kolumno.