Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

V porastu je revščina odnosov

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 21. 11. 2018 / 10:30
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 21.11.2018 / 11:20
Ustavi predvajanje Nalaganje
V porastu je revščina odnosov

V porastu je revščina odnosov

Predsednik Škofijske karitas Ljubljana Marko Čižman o obrazih revščine, skrbi za bližnjega v stiski in tudi o »pasteh« dobrodelnosti.

Foto: Tatjana Splichal

Marko Čižman je že dvanajsto leto župnik v ljubljanski župniji Podutik. Poleg duhovne in pastoralne skrbi za skoraj štiritisočglavo podutiško župnijsko občestvo ga širša Slovenija pozna kot pevca v duhovniškem oktetu Oremus in predvsem »kuharja«: leta 2014 je pri založbi Družina izdal kuharsko knjigo Gremo kuhat!, v letošnjem letu enkrat na mesec pripravlja recepte za rubriko Hitro in preprosto. Manj poznano pa je, da je že tri leta predsednik Škofijske karitas Ljubljana. To pomeni, da je skupaj z generalnim tajnikom odgovoren za več kot štiri tisoč prostovoljcev v 124 župnijskih Karitas ljubljanske nadškofije.

Predsednik Škofijske karitas Ljubljana Marko Čižman je za Družino spregovoril o obrazih revščine, skrbi za bližnjega v stiski in tudi o »pasteh« dobrodelnosti. Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.


    Kakšne vrste revščina je danes najhujša?

Gmotna revščina, ko nimaš osnovnega za preživetje, je huda. Še hujša pa je revščina odnosov. Danes odraščajo generacije individualistov, taki, ki so sami sebi dovolj, ali pa jih skrbi le za ozko skupino ljudi. Nekateri desetletja živijo v stanovanjskem naselju ali bloku, pa ne poznajo sosedov. Zaznavamo velik porast »odnosne revščine«: ljudje preždijo večji del življenja ob gledanju televizije ali ob računalniku. Toda … čim več je tehnologije, tem bolj smo osamljeni. Družabna omrežja ne nadomestijo človeških stikov.

    Kako privabiti k prostovoljstvu mlade?

Mlade v svoji župniji skušam pritegniti s konkretnimi dobrodelnimi projekti. Na primer z veroučno skupino gremo v dom upokojencev, jim eno uro prepevamo in se z njimi pogovarjamo. Z drugo skupino mladih smo šli v hišo Ljubhospic: uslužbenci so odprli vrata vseh sob, mi pa smo na hodniku zapeli nekaj pesmi. Med počitniškim oratorijem grem z manjšo skupino otrok obiskat starejše v župniji … Kamorkoli gremo, vedno se vračamo veseli, in mladi izkusijo, da se dobrota v zvrhani meri vrne. Neka deklica mi je tako nekoč dejala: »Kajne, mi smo razveselili njih, oni so pa nas!«

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh