Izraz spoved prihaja iz latinske besede confessio in pomeni izpovedati, prepoznati, pokazati, razglasiti hvalo. To nam pove, da pri spovedi ne gre samo za to, da priznam grehe, ampak da izpovem svojo vero v Očeta in njegovo ljubezen, da izpovem, da sem krščen in zato ljubljen Božji otrok, ki mu Bog daje svoje darove in v njem deluje.

Ta obnovljeni pogled nase se v človeku naseli predvsem ob branju in premišljevanju Božje besede, ki ima moč, da človeka duhovno prebudi, ga ogreje in omehča. V njej je moč za spre­obrnjenje, saj te postavi v odnos neprekinjene Očetove zvestobe.

V središču – Očetova ljubezen

Ko pristopim k zakramentu sprave, se srečam z Bogom Očetom in s Cerkvijo, ki jo predstavlja duhovnik – spovednik. Vsak greh kristjana namreč rani ne samo njega, ampak celotno Kristusovo telo, zato je tudi spoved občestveni dogodek sprave z brati in sestrami. Da bo spovednik vedel, koga ima pred seboj in kakšno duhovno pot hodi, je dobro, da ne...