V intervjuju Bogomirja Štefaniča dr. Andrej Saje odgovarja na vprašanja o slovenski medijski sceni, njegovih izkušnjah z mediji, vlogi cerkvenih medijev in vlogi komuniciranja Cerkve z mediji ...

Ali ste, ko ste pred desetimi leti prevzemali vodenje Tiskovnega urada in Tajništva Slovenske škofovske konference (SŠK), slutili, v kakšno »vodo skačete«?

Še v času študija v Rimu, tik preden sem končal doktorsko nalogo, sem dobil odlok o imenovanju za tajnika SŠK, ko pa sem se vrnil domov, mi je tedanji ljubljanski nadškof Rode povedal, da bom sprejel še službo tiskovnega predstavnika. Tako sem bil hkrati postavljen pred dva velika izziva, na katera se vnaprej nisem nikdar posebej pripravljal. Nihče ni mogel predvidevati, kaj vse se bo v naslednjih letih dogajalo. Zadnje desetletje je bilo čas velikih sprememb: dobili smo nove škofije, v tem času imajo vse tudi nove škofe, nekatere celo že tretjega, imamo četrtega predsednika SŠK, tretjega papeža, dobili smo slovenskega kardinala … Vsega tega seveda še zdaleč nisem mogel niti slutiti, a se s tem tudi nisem obremenjeval. Od začetka sem skušal zaupane službe opravljati odgovorno in se stalno izobraževati.

Če primerjate službi tiskovnega predstavnika in tajnika SŠK – kaj je teže: voditi dialog z mediji ali usklajevati komunikacijo med slovenskimi škofi?

Mislim, da gre za neprimerljivi stvari in zato ni mogoče reči, kaj je teže ali laže. Škofje so pri svojem delovanju avtonomni; zavezani so nauku katoliške Cerkve in njenemu pravu. Tajništvo SŠK ima predvsem vlogo povezovalca skupnih pobud. V večji meri gre za administrativno delo pisanja dopisov, usklajevanja stališč in podobno. Obseg tega dela se je povečal z ustanovitvijo novih škofij. Delo z mediji je bistveno drugačno. Sam sem ga videl predvsem kot stalno pojasnjevanje, saj javnost – tudi cerkvena – veliko stvari o Cerkvi, o tem, kako živimo svojo vero, preprosto ne pozna dovolj ali pa sploh ne.

Morda pa vas je kdo bolj kot pojasnjevalca videl kot »cerkvenega apologeta«?

Svoje poslanstvo sem videl predvsem v pojasnjevanju in sem se vlogi apologeta izogibal. Osnovno vodilo pa sem videl v dosledni zavezanosti resnici. Prvo in temeljno načelo je zavezanost resnici.

Ne morda javni podobi ustanove, ki ste jo predstavljali?

Javna podoba Cerkve je neločljivo povezana s tem, ali smo se pripravljeni soočiti z resnico o sebi. Tudi če morda na prvi pogled nekaj izgubimo, ko priznamo svojo krivdo pri stvareh, ki jih nismo naredili prav, je to edini način, s katerim izkazujemo našo verodostojnost in gradimo zaupanje pri ljudeh. Človeško je narediti kaj narobe, ni pa pošteno, še najmanj pa krščansko, če tega ne priznamo in to pred javnostjo prikrivamo. »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32), pravi Jezus, in to je tudi v odnosu do javnosti, medijev bistveno pravilo.

Toda ali so tudi mediji v razmerju do Cerkve iskalci resnice? Jasno je le, da je Cerkev tudi v skrajno sekularizirani družbi, kot je slovenska, izrazit predmet medijskega »poželenja«.

Popolnoma razumljivo je, da je zanimanje za Cerkev veliko ali vsaj relativno veliko, saj je sestavni in pomembni del civilne družbe. Njeno delovanje je vidno navzven in je tako stalno pod drobnogledom ljudi in medijev. Sam v tej izpostavljenosti vidim predvsem veliko priložnost, da povemo, kaj pravzaprav oznanjujemo, in da dejavno uresničujemo zavezanost evangeliju. Sam sem se pri delu z mediji večkrat spomnil na stavek iz prvega Petrovega pisma: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar odgovarjajte krotko in s spoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo« (1 Pt 3,15–16). Ko se mediji za nas zanimajo, je v tem potrebno videti priložnost, da v odgovor na katero koli vprašanje vtkemo duhovno sporočilo, ki je pričevanje za vstalega Jezusa, ki je med nami.


Celoten intervju Bogomirja Štefaniča z dr. Andrejem Sajetom:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/EC6D8BE72B5E21EBC1257B6500445E23?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. S.