V starem veku je bilo malo prenočišč. Bila so draga in prenapolnjena, potovanja pa nevarna in počasna, saj so ljudje večinoma potovali peš. Popotniki so se zato večinoma morali zanašati na gostoljubje tujcev in prijateljev; sprejem tujca pod domačo streho je veljal za moralno dejanje.

Prvi kristjani so to gostoljubje še posebej poglobili – sveti Pavel odločno naroča Rimljanom, naj gojijo gostoljubje (Rim 12,13). Omenja Gaja, pri katerem je užival gostoljubje ne le on, ampak vsa Cerkev (Rim 16,23), se zahvaljuje za brate in sestre, ki so ga sprejeli. A gostoljubje še danes ostaja ne le krščanska, ampak univerzalna človeška vrlina.

Ni enega samega načina

Ne le v krščanstvu, v mnogih kulturah sveta naj bi se z gostom ravnalo, kot da je na obisk prišel Bog, a navad dobrodošlice je – že znotraj zahodne civilizacije – nešteto. Odvisne so od vzgoje, značaja gostitelja in od tega, kako blizu si je z gostom. Nekateri (napovedanega) gosta nestrpno pričakajo že...