Novembra bo minilo 200 let od smrti podjetnika, mineraloga in mecena, barona Žige Zoisa. Ob tem jubileju so v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani skupaj z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU pripravili razstavo z naslovom Knjižnica barona Žige Zoisa: Središče razsvetljenske kulture na Slovenskem. Avtorja razstave sta skrbnica celotne Zoisove knjižnice v NUK-u dr. Sonja Svoljšak in dr. Luka Vidmar. Odprtje razstave je bilo v torek, 15. oktobra.

Raznolika tematika in pestra paleta jezikov

V Zoisovi celotni knjižnici je 2.296 naslovov v približno 5.000 zvezkih, ki zajemajo mineralogijo, geologijo, botaniko, zoologijo, kemijo, zgodovino, jezikoslovje in geografijo. Posebej je bila urejena zbirka slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov. Skoraj pol knjig je bilo nemških, sledile so knjige v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini in raznih slovanskih jezikih.



Na razstavi je na ogled del knjižnice (50 eksponatov), ki kaže na Zoisovo široko razgledanost in željo po širjenju znanja, kar lahko opazimo pri njegovih seznamih knjig, ki jih je iskal. Dr. Sonja Svoljšak je poudarila, da letnice izida knjig v Zoisovi knjižnici razkrivajo, da zbirka ni nastajala skozi več generacij, ampak jo je ustvaril Zois sam. Preden je knjižnico leta 1823 odkupila država za licejsko knjižnico, je bila shranjena v posebnih omarah v Zoisovi palači na Bregu v Ljubljani.

Knjige razkrivajo Zoisovo delo

Mnoge knjige, ki jih je hranil, so njegovo dejavnost tudi dokumentirale, je razložil Luka Vidmar (na primer razvoj raziskav proteusa, odkritje in klasifikacija minerala Zoisit, izum pihalnika za plavž, izboljšave pluga). Zois je sicer bil tudi zelo strog, tako do svojih sodelavcev kot do svojih podložnikov. Vendar, kot je povedal Vidmar, se je sčasoma omehčal.

Knjige so porazdeljene po posameznih sklopih. Tako lahko najdemo posebej jezikovna, literarna, naravoslovna, tehnološka, bibliografska in druga dela. Poudarek je predvsem na avtorjih, s katerimi je bil Zois v neposrednem stiku (osebno ali prek pisem).

Na ogled tudi Linhartova komedija, vodnikova Velika pratika in Kopitarjeva slovnica

V Zoisovem krogu sta med drugim bila tudi Anton Tomaž Linhart, avtor prve nacionalne zgodovine in prve slovenske komedije, ter jezikoslovec Jernej Kopitar, ki ga je Zois izbral za svojega tajnika, mu plačeval šolanje in ga spodbudil k pisanju prve slovenske znanstvene slovnice. Na razstavi tako lahko vidimo Zoisove izvod Linhartove drame in Kopitarjeve slovnice.


Literarna vitrina, spodaj: Linhartova komedija Županova Micka in Vodnikova Velika pratika

Prav gotovo ni mogoče spregledati Vodnikove velike pratike, odprte na prvi strani. Na levi strani je Vodnikov zapis, v katerem je opisal tudi, kako je pratika nastala, seveda na Zoisovo in tudi Linhartovo pobudo. Prav Zois je namreč Valentina Vodnika (oba sta umrla leta 1819) znova spodbudil, da je nadaljeval pisanje pesmi. Kot pojasnjuje Luka Vidmar, sta se spoznala v Bohinju, kjer je imel Zois fužine, Vodnik pa je prevzel župnijo na Koprivniku v Bohinju.


Del, ki opisuje nastanek Velike pratike.

»Zois je verjetno poznal njegove pesmi, ki so bile objavljene v Pisanicah, ko je bil Vodnik še dijak in pod okriljem Marka Pohlina. Vodnika je prepričal, da je začel znova pesniti, čeprav je ta tožil, da ne najde več pesniške žilice. Tako je ustvaril, kot so rekli v 19. stoletju, prvega slovenskega pesnika, čeprav si ta naziv bolj zasluži Anton Feliks Dev, je bil pa Vodnik prvi nacionalno pomemben slovenski pesnik,« pojasnjuje Vidmar. Podobno, kot je torej Matija Čop ustvaril Prešerna kot največjega slovenskega pesnika. Tako Čop kot Zois nista napisala veliko, niti ne objavila. »Zois je prevzel vlogo mojstra iz ozadja, ki sodelavce spremlja, jih kritično opozarja na pomanjkljivosti in finančno omogoča publikacije svojih sodelavcev, kar mu je omogočal njegov visok družbeni položaj.«

Kaj pa verske knjige?

»Zois si je želel izbrati vse slovenske tiske, ki so takrat obstajali,« razlaga Luka Vidmar. Uspelo mu je zbrati kar tretjino vseh, ki so izšle od prve knjige v slovenščini, med njimi tudi Dalmatinovo Biblijo.


Kopitarjeva slovnica Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark

Seveda je Zois imel tudi verske knjige. Teoloških knjig ni imel veliko, npr. teološke disertacije, razprave, nekaj knjig o zgodovini krščanstva, redov in papežev, imel pa je ogromno zbirko stare slovenike, katekizme, Schönlebnov lekcionar in novejše lekcionarje, molitvenike, protestantske postile, je pojasnila Sonja Svoljšak. Te knjige so imele dvojen namen: poleg verskega tudi jezikoslovnega, saj se v njih zrcali razvoj jezika skozi čas. »Ker je želel, da slovenščina dobi tudi znanstveno-kritično slovnico, je bilo treba pogledati v preteklost, kar je bilo s knjigami najlaže.«

Vera je bila zanj pomembna



»V Zoisovem krogu razlike med protestanti in katoličani niso bile več pomembne, medtem ko so še v 17. in 18. stoletju na protestante gledali drugače. Včasih so jih omenjali le opisno, ne z imenom,« je povedal Vidmar. »Zois in Linhart sta se kot mnogi razsvetljenski plemiči v mladih letih bližala deizmu in morda celo ateizmu. Vsekakor Zoisu ni bilo pri srcu baročno katolištvo, niti ne nekateri redovi, npr. jezuiti, v starejših letih pa se je vrnil h krščanstvu in je tudi svojim prijateljem, to je dokumentirano, priznal, da je vera zanj pomembna.«

Slovenščine ga je naučila mati

Baron Žiga Zois se je rodil v Trstu, njegov oče je bil Italijan, njegova mati pa najverjetneje Slovenka. Mati Ivana je bila iz družine kamnogoriških podjetnikov Kappus pl. Pichlstein. Prav ona, razlaga Vidmar, je Zoisa naučila govoriti slovensko.



»Lahko rečemo, da je bila Slovenka, kar izvemo iz ohranjenega kopitarjevega poročila, v katerem piše, da je Zois izvrstno govoril slovensko zaradi svoje matere. Kranjski plemiči so v tistem času znali slovensko, čeprav so običajno govorili nemško ali italijansko, slovenščino so uporabljali za komunikacijo z nižjimi družbenimi sloji, služabniki in kmeti. Ampak pri Zoisu je šlo za čustveno komponento zaradi matere. Bila je iz družine, ki se je ukvarjala s fužinarstvom in rudarstvom. Zois je veliko govoril z rudarji in svojimi delavci tudi zato, da je zbiral in bogatil slovensko besedišče. Za njegovo odločitev za slovenstvo je bila gotovo ključna njegova mati,« doda Vidmar.

Podjetnik, ki ga Slovenci ne bomo pozabili

Kljub temu je bila odločitev za slovensko identiteto nekaj izjemnega, saj je bila njena prihodnost zelo negotova. Ta odločitev je imela velike posledice za zgodovino našega prostora. Prav gotovo je baron Žiga Zois podjetnik, čigar imena Slovenci ne bomo nikoli pozabili.
Žiga Zois je zaradi bolezni sklepov, imenovane protin, ohromel. Uporabljal je invalidski voziček, ki ga je zasnoval skupaj s svojim kovačem. Umrl je 10. novembra 1819 v Ljubljani. Slovesno so ga pokopali na pokopališču pri svetem Krištofu. Pogreb, ki se ga je udeležila velika množica ljudi, je vodil ljubljanski škof Avguštin Gruber.

Citati, življenjepis in podatki o knjižnici

Razstavo spremljajo navedki in citati iz knjig Zoisove knjižnice, biografski podatki o Zoisu in vsebinski podatki o strukturi knjižnice.

»Citati zvesto odražajo duha in razmišljanje Zoisovega razsvetljenskega časa, tudi to, da je bila znanost takrat zelo raznovrstna, obstajali so dialogi, polemike, ljudje so se sklicevali drug na drugega,« je razložila Sonja Svoljšak.

Deset dni po odprtju razstave bo izšel razstavni katalog, razstava pa bo na ogled vse do 26. aprila 2020.