»On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom, katerega prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebo kakor pregrinjalo, ga razpenja kakor šotor za prebivanje« (Iz 40,22).

Tako v Svetem pismu nebesa opiše prerok Izaija. Nebesa si radi predstavljamo »tam zgoraj«, kot konkreten kraj, nebeški Jeruzalem. Ljudje, ki smo telesna bitja, potrebujemo vidna znamenja, čutne predstave nevidnih reči: blagoslovljena voda in sveta krizma delujeta pri krstu, pri evharistiji zaužijemo Kristusovo telo ... Ni čudno, da si tudi nebesa predstavljamo konkretno. A kljub temu se najbrž noben kristjan ni začudil, ko je leta 1961 Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju, po uspešni vrnitvi na Zemljo povedal, da v vesolju ni srečal Boga.

Boga ni treba videti, da bi vedeli, da obstaja. Eden od številnih dokazov je človeško hrepenenje po dobrem, po lepoti in skladnosti, po pripadnosti in sreči. Na tem svetu to hrepenenje nikoli ne more biti dokončno potešeno, vedno v našem srcu ostaja »še neka...