Slovenija, ki je umeščena med jugovzhodne Alpe, Jadransko morje in prostranstvi Panonske nižine, je bila zaradi tega že od nekdaj živahno prehodno območje, s tem pa tudi ločnica, stičišče, a hkrati vselej most med različnimi kulturami, ljudstvi, narodi in državami. Že v prazgodovini in antiki je tu skozi med Baltikom in severno Italijo vodila t. i. jantarska pot. Zato ima ta del Evrope v prometno geografskem oziru izrazit značaj vozlišča, kar tudi profilira naš kulturni prostor in sooblikuje značaje ljudi in jezikovno pestrost.

Slovenija je bila že od nekdaj ločnica, stičišče, a hkrati vselej most med različnimi kulturami, ljudstvi, narodi in državami.

Samo v mejah današnje Slovenije se glede na njen obseg in število prebivalstva ta prostor odlikuje po velikem številu cerkva, ki so administrativno razporejene v 709 župnij v seštevku 2407 sakralnih stavb, od tega pa je kar 320 Marijinih cerkva. Ob tem velja naglasiti, da je skozi nemirna stoletja zamrlo tudi neugotovljeno, a gotovo veliko število cerkva. Okoli trideset različnih Marijinih patrocinijev, npr. Marijinega vnebovzetja, Marije tolažnice, Marije pribežališče kristjanov, Žalostne Matere Božje, Rožnovenske Matere Božje, in tako naprej, govori o njeni izjemni priljubljenosti. 

Tudi češčenje svete družine in Marijine matere Ane, ali Nazareške hišice sodijo v kontekst marijanskih pobožnosti, kar vse je zgovoren dokaz velikega zaupanja v njeno nebeško priprošnjo. Ob tej zgoščenosti sakralnih objektov pa velja naglasiti, da je veliko cerkva postavljenih na višinskih točkah, kar je ena izmed osebnih izkaznic slovenske kulturne krajine, a glede te topografske posebnosti še ni pravega pojasnila.

Eno je gotovo, kar velja ob današnji priložnosti posebej naglasiti, da je med višinskimi cerkvami večina s statusom romarske priljubljenosti Matere Božje. Seveda pa v tem kontekstu ne smemo obiti za naše romarje že od nekdaj priljubljenih Marijinih svetišč v današnjem zamejstvu Italije, Avstrije in Hrvaške, katerih seštevek daje dobra dva ducata cerkva. Srednjeveški človek je bil »homo viator« in njegovo tuzemsko romanje mu je tlakovalo pot v nebesa. 

Veliko cerkva je postavljenih na višinskih točkah, kar je ena izmed osebnih izkaznic slovenske kulturne krajine.

Tudi naši predniki, ki so se večinoma podali na pot v organiziranih skupinah, so se podali še dlje, v Loreto, Innichen, vsakih sedem let v Aachen pa v bližnji Köln; naš Kelmorajn. Potem v bavarski Altötting in na gornje Štajersko k Mariazell. Celo švicarsko Marijino svetišče Einsiedeln našim prednikom ni bilo neznano. Že v visokem srednjem veku se je romalo celo v Compostelo, kar potrjujejo arheološki in pisni viri. 

Leta 1562 se je Primož Trubar, nenaklonjen romarjem, potožil cesarju Maksimilijanu II., da hoče kranjsko dobrosrčno ljudstvo svoje priprošnje urediti pri Bogu, Materi Božji in pri svetnikih. Vzgibi odprav v priljubljena Marijina središča so bili predvsem pobožne namere, priprošnje, zaobljube in zahvale, a romanja kot civilizacijski pojav so bila tudi večplastno širjenje horizontov duha in kulturne fermentacije. Zgovorno je dejstvo, da je na območju Slovenije in v bližnjem sosedstvu kar 205 romarskih cerkva, kjer lahko srečamo naše popotnike. 

Vzgibi odprav v priljubljena Marijina središča so bili predvsem pobožne namere, priprošnje, zaobljube in zahvale.

Pri obravnavi razširjenosti Marijinega češčenja pri nas velja začeti pri presenetljivo številnih poznoantičnih refugijih, na katerih je življenje ugasnilo s prihodom poganskih Slovanov. In na teh lokacijah so stale cerkve, o katerih pa glede patrocinijev ni pisnih virov, a po analogijah od drugod lahko v teh gradiščih računamo na Marijine cerkve. Saj je znano, da je bila Marija že na efeškem koncilu leta 431 razglašena za Theotokos, tj. Bogorodico oz. Mater Božjo. Po naselitvi Slovanov v ta prostor je krščanstvo zamrlo, a že v zadnji četrtini prvega tisočletja lahko govorimo o drugem pokristjanjevanju, s katerim je povezano tudi širjenje materinskega kulta oziroma češčenja Matere Božje.

Blagovest se je med naše prednike širila iz misijonskih središč Salzburga in Ogleja in njun misijonski vpliv je bil leta 797 razmejen z reko Dravo. Torej se je evangelizacija izvajala na stičišču med takratnima za Slovence odločilnima kulturno političnima faktorjema. Znotraj obeh nadškofij pa sta bili pomembni starodavni Marijini škofiji v Freisingu na Bavarskem in v Briksnu na južnem Tirolskem, ki sta bili dolga stoletja »veleposestnika« dela slovenskega ozemlja.

Marijine cerkve so v širšem prostoru slovenske poselitve stale že v 9. in 10. stoletju.

Zato so Marijine cerkve v širšem prostoru slovenske poselitve stale že v 9. in 10. stoletju, glas je prihajal tudi iz bližnjih najstarejših Marijinih lokacij v furlanskem Čedadu in iz tamkajšnje Stare gore, priljubljene božje poti Furlanov in Beneških Slovencev. Naj le omenim, da tu hranijo slovenske molitvene obrazce, t. i. Starogorski rokopis iz poznega 15. stoletja in med njimi je tudi angelski pozdrav: »Češčena si Maria, gnade si polna, gospod je stabo, segnana si me vusemi ženami, segnan je ta sad tvoiga telesa.« Podobno so gotovo molili naši romarji tudi na otoški Marijini cerkvi na Barbani pri Gradežu, ki ob oglejski baziliki velja sploh za najstarejše Marijino svetišče, ki sega celo v 5. stoletje.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (09/2024).