Prečudno je zgoraj v višavah. Med skalami vise jase; naj se vsi ograjeni vrtovi skrijejo pred njimi. Kakor nebo z zvezdami so posejane pečine z očnicami. Veter se igra z belimi vetrnicami in rumenimi makovi, jim trga lističe in jih odnaša na blazinice belega, modrega in rožnatordečega drobnega cvetja. Svederci se odpirajo soncu. Zagorele murke duhte. Ob robovih pa žari nizki sleč. —

In z vrha Triglava se človek razgleda po naši zemlji. Hrbet nam zaslanjajo v led zamrzle gore. Drava in Sava in Soča grme čez jezove, nosijo splave in nam namakajo polja. Noge si pa Triglav v morju umiva. — V samotno tišino prizvanja od vsepovsod slovenska beseda.

Avtor. Janez Jalen