31-letni Leo Geyer, skladatelj in dirigent, je na zbirko glasbenih rokopisov naletel po naključju med obiskom Auschwitza leta 2015, je poročal CNN. Nekdanje nacistično koncentracijsko taborišče je obiskal po tem, ko so mu naročili, naj sestavi glasbeno partituro v spomin na Martina Gilberta, britanskega zgodovinarja in strokovnjaka za holokavst, ki je umrl februarja istega leta.

Geyer, ki sam ni Jud, se je v spominskem centru in muzeju Auschwitz-Birkenau srečal z arhivarjem in ta mu je omenil, da tam hranijo ostanke glasbenih partitur, ki so jih prirejali in igrali orkestri v taborišču. Mladi skladatelj je bil izjemno presenečen, da je nekaj tako pomembnega skoraj 80 let ostalo skoraj neopaženo.

Skladatelj Leo Geyer. FOTO: FB/Leo Geyer

Razbita sestavljanka

Po obisku arhiva je razumel, zakaj je tako: našel je kar 210 glasbenih del različnih stopenj zaključenosti. Večina glasbe je bila uničena in kar je ostalo, je bilo kot nekakšna razbita sestavljanka oz. več njih, pomešanih skupaj. Geyer, ki na Univerzi v Oxfordu pripravlja doktorat iz glasbe in kompozicije, je bil odločen, da bo partiture znova sestavil in jih »oživil«. Opravil je obsežno raziskavo o pričevanjih iz Auschwitza in zgodovini glasbe v taboriščih.

Kot je pojasnil za CNN, je imela večina koncentracijskih taborišč neko obliko orkestra, sestavljenega iz zapornikov, in ti so igrali na vsa glasbila, ki so jim bila na voljo. Po Geyerjevih podatkih je bilo v Auschwitzu v nekem trenutku kar šest orkestrov, »večinoma precej majhnih in z neobičajnim naborom glasbil«. Posebej pogosti so bili harmonike in saksofoni, ki jih v tradicionalnih orkestrih ni bilo, nekaterih drugih glasbil, kot so oboe in fagoti, pa sploh niso imeli.

Če so Nemci želeli imeti orkester, ni imelo smisla, da bi nas ubili.

Preživela glasbenica iz ženskega taborišča

V koncentracijskem taborišču Birkenau v ženskem orkestru več let ni bilo violončelistke, dokler tja ni prišlo mlado dekle po imenu Anita. Anita Lasker-Wallfisch je preživela holokavst in še danes živi v Veliki Britaniji. Njen vnuk Simon Wallfisch, baritonist, je včeraj sodeloval pri uprizoritvi taboriščne glasbe v londonskem gledališču Sadler's Wells.

Nekdanja taboriščnica je v spletnem pogovoru za organizacijo Holocaust Memorial Day Trust povedala, da je skoraj leto dni v Auschwitzu preživela prav zaradi orkestra: »Če so Nemci želeli imeti orkester, ni imelo smisla, da bi nas ubili.« Njihova naloga je bila, da so vsako jutro in vsak večer igrali na vratih taborišča, tako da so odhajajoči in prihajajoči stražarji korakali v ritmu s koračnicami, ki so jih igrali. Poleg tega so morali biti »ves čas na voljo za igranje posameznim esesovcem, ki so prihajali v naš blok in so želeli slišati malce glasbe, potem ko so na tisoče ljudi poslali v smrt«.

Glasba je taboriščnikom dajala občutek normalnosti na sicer nepredstavljivem kraju.

Glasba kot upor

Orkestri so včasih skrivaj igrali tudi za druge zapornike, je povedal Geyer, »in veliko ljudi je bilo izredno hvaležnih za glasbo, ki so jo slišali, saj jim je dajala občutek normalnosti na sicer nepredstavljivem kraju, kot žarek svetlobe v popolni temi«.

Taboriščniki so glasbo večkrat uporabili tudi kot obliko upora. S t. i. kriptogrami so v glasbo na nek način vključevali sporočila: posebej drzen poskus je bil, je pojasnil Geyer, ko so v koračnice vpletali posamezne takte poljske himne.

Na koncertu v Londonu so glasbeniki skladbe odigrali tako, kot so jih izvajali v tistem času, s harmonikami in saksofoni, brez lesenih pihalnih instrumentov.

V pričakovanju celotnega opusa

Štiri od obnovljenih skladb je v Londonu ob deseti obletnici delovanja zaigral glasbeni sestav Constella Music, Geyerjeva ustvarjalna skupina, katere delo zajema opero, ples, film in koncertno glasbo. Odigrali so jih tako, kot so jih izvajali v tistem času, s harmonikami in saksofoni, brez lesenih pihalnih instrumentov. Po Geyerjevih besedah so koncert priredili z namenom ozaveščanja in obenem zbiranja sredstev, da bodo nekoč lahko dokončali celotni »taboriščni opus« in to glasbo predstavili vsemu svetu.