Daniel Galadza, profesor bizantinske in vzhodnokrščanske liturgije na Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu ter diakon grškokatoliške nadškofije v Kijevu, je maja ob predstavitvi novega slovenskega prevoda Božje liturgije (bizantinsko-slovanskega obreda) na Teološki fakulteti v Ljubljani pripravil tehtno predavanje. Z njim smo se pogovarjali o novem prevodu, o pomenu bogoslužja, zlasti pa o razlikah in podobnostih med liturgijo v različnih tradicijah Katoliške in Pravoslavne cerkve ter o tem, česa se lahko naučimo drug od drugega.

Kakšna je vaša zgodba poklicanosti v diakonsko službo?

Moram reči, da sem se rodil v družino duhovnikov. Že zgodaj sem vedel, da bom življenje posvetil delu v Cerkvi. Oče je duhovnik, stric je duhovnik, praded po mamini strani je bil duhovnik … Spoznal sem, da poklicanost ni toliko to, da natančno veš, kaj boš počel, ampak da rasteš v zavesti služenja Cerkvi, Bogu in bližnjemu. To je bilo pri meni navzoče od otroštva. Glede poklicanosti...