Prvi slovenski nemi film V kraljestvu Zlatoroga je svojo premiero doživel poleti leta 1931 v dvorani Grand hotela Union v Ljubljani. Leta 2011, ob 80. obletnici premiere, je bil znova predvajan ob isti uri v tem hotelu.

Letos pa mineva 125 let od rojstva alpinista Joža Čopa, po katerem je poimenoval Čopov steber v Triglavski severni steni, v filmu pa se je predstavil kot igralec. Ob tem so filmu V kraljestvu Zlatoroga dodali glasbeno spremljavo.
Glasba Andreja Goričarja

Leta 2005 jo je na pobudo Silva Furlana, takratnega direktorja Slovenske kinoteke, za orkester napisal skladatelj in pianist Andrej Goričar. Znova je bila obletnica tista, ki je spodbudila to delo. Ob 100. obletnici slovenskega filma jo je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pod dirigentskim vodstvom Helmuta Imiga odigral Simfonični orkester RTV.

Zdaj jo je isti skladatelj predelal za kvartet, v katerem kot pianist nastopa tudi sam. Prvič jo je bilo mogoče slišati na Festivalu planinske kulture v Švici, pri nas je premiero doživela 16. junija na Poletni muzejski noči v Mojstrani, 6. julija pa bo zazvenela v Vranskem na Vranskih poletnih večerih.

Projekcijo prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga bo spremljal kvartet Matej Haas (violina), Jakob Bobek (klarinet), Milan Hudnik (violončelo) in Andrej Goričar (klavir) – pospremil z avtorsko glasbo pianista Andreja Goričarja.

Režiser, monter in snemalec v isti osebi

Režiser filma V kraljestvu Zlatoroga, ki je film tudi zmontiral in posnel, je bil Janko Ravnik, scenarij je napisal Juš Kozak. Glavno vlogo planinca je odigral Herbert Drofenik.

»Vsak narod ima v svoji zgodovini mejnike, ki začenjajo novo dobo. Eden od njih, na področju filmske umetnosti, je prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga, ki ga je s sodelavci iz turistovskega kluba Skala posnel in režiral Janko Ravnik. Prvič je bil predvajan v Unionski dvorani v Ljubljani 28. avgusta 1931. Janko Ravnik je v šali pripovedoval, da so ga v klubu Skala izbrali za filmskega snemalca zato, ker je kot “muzik” bil sposoben enakomerno vrteti ročico na stari Ertlovi kameri, na katero so film posneli. No, na koncu je film uspel, oživil čudovito slovensko zemljo in njene ljudi, celo nekaj romantične zgodbe se je napletlo vmes. Nazadnje pa je postal prvi slovenski celovečerni nemi film.« (Vir: Društvo Jarina Bohinj)