Foto: Tatjana Splichal


Večina škofij se je letos odločila, da bo podeljevanje zakramenta birme prestavila na jesenski čas, v Koprski škofiji pa se je škof Jurij Bizjak zaradi sproščanja ukrepov za zajezitev epidemije odločil, da lahko birmovanja potekajo že v spomladanskem času, če se bodo župnik in starši strinjali in presodili, da so mladostniki pripravljeni za prejem zakramenta. V nekaterih župnijah bo tako birma že konec maja, več birm bo v juniju, nekaj župnij pa se je odločilo, da bodo to slovesnost vendarle prestavile na jesen. Generalni vikar Slavko Rebec, ki je tudi birmovalec, je povedal, da bodo v vseh primerih upoštevali varnostne ukrepe.

Eden glavnih pomislekov zaradi varovanja zdravja pri birmi je maziljenje s sveto krizmo, ko birmovalec s krizmo (oljem) pokriža birmanca. Temu telesnemu stiku se je mogoče izogniti tako, da je vsak birmanec maziljen s pomočjo čistega kosma vate, ki se ga za trenutek pomoči v sveto krizmo, po maziljenju posameznika pa odloži in pozneje zažge.

G. Rebec, kakšno je vzdušje med birmanci in njihovimi starši in botri pred birmo?

Ko sem imel srečanje z botri birmancev, sem čutil dobrohotnost in sprejemanje tega, kar sem delil z njimi. Podobno sem zaznal tudi pri maši na začetku devetdnevnice z birmanci in njihovimi starši. Razpoloženje je vedro.


Generalni vikar Koprske škofije Slavko Rebec. Foto: Tatjana Splichal


Ali so mladi pripravljeni na birmo? Zadnja dva meseca smo preživeli v izolaciji svojih domov …

Res se je katehetska priprava malo zaustavila. Zaustavila se je priprava, kakršne smo bili vajeni zadnjih dvajset let. Tekla pa je drugačna priprava. Župniki so iskali stik z birmanci po drugih poteh. Kot vemo, pouk na daljavo nikoli ni isti kot v živo. Včasih smo nemočni, ker ne moremo podati toliko snovi, po drugi strani pa se je težišče priprave preneslo na to, kar je želja katehetskega načrta: da bi se vzporedno z znanjem poudarjalo tudi versko zrelost birmancev. Menim, da bo večina birmancev dovolj pripravljena na prejem zakramenta.

Kaj pa je verska zrelost in kako jo preverjate?

Raven znanja je ena stvar. Druga stvar so izrazi vere, da molim, da mi maša nekaj pomeni; tretja stvar je osebni odnos do Boga. Znanje lahko objektivno merimo, imamo kvize, teste ... Nekoliko manj objektivna in manj znana so merila, ko gre za otrokovo versko prakso. Tu pride v poštev zaupljiv pogovor, ko se kot katehet pogovarjaš z mladostnikom o tem, kako moli, kakšni so njegovi občutki, kako pogosto se spomni na Boga. Za to moraš seveda imeti čas, z otrokom moraš vzpostaviti zaupljiv odnos. Kako doživljaš Boga – o tem so se birmanci že sposobni izraziti. Seveda tega ne morem oceniti z oceno, lahko pa mladostnika malo usmerim, predlagam kaj tudi njegovi družini … V osebnem pogovoru in pronicljivem opazovanju birmanca katehet lahko okvirno oceni stopnjo zrelosti v veri.


Foto: Tatjana Splichal


Kako presodite, ali je nekdo pripravljen na prejem svete birme?

O tem, kdo je pripravljen na birmo, je težko presojati, vsekakor pa nanjo ni pripravljen tisti, ki pravi, da ga ne briga za Boga. Leta 1997 smo imeli katehetski simpozij in pastoralno leto, posvečeno birmi. V zborniku tega simpozija je bilo nekajkrat nakazano, da obstajata dve razmišljanji o birmi. Na eni strani jo lahko pojmujemo kot izpolnitev, dovršitev uvajanja v krščanstvo – govorimo o znamenju odraslega kristjana. Na drugi strani pa je močen poudarek, da je to vendarle zakrament uvajanja. To ni diploma krščanskega življenja, ampak Božja pomoč človeku, ki je v sebi naredil temeljno odločitev, da bi živel z Bogom krščansko življenje.

Sam sem naredil prehod od prve k drugi drži. Birmo čedalje bolj razumem kot priložnost, da mladostnik dovoli Bogu vase, da bo lahko deloval v njem, da se skupaj s svojo družino odpre Bogu za njegovo delovanje. Birma je dopolnitev krsta, ko so se starši odločili, da bodo otroke vzgajali v veri. Treba je loviti ravnotežje med tema dvema pogledoma. Birmanci morajo imeti nekaj znanja in se odločiti za sodelovanje z Bogom, kolikor se mladi pri 13, 14 letih pač zmorejo.


Foto: Tatjana Splichal


Lahko poveste kakšen konkreten primer?

Ko sem bil nazadnje župnik na fari, sem imel zanimivo izkušnjo. Za birmance smo pripravljali dneve duhovnosti. Ena deklica – recimo, da je bila Jasna – na te dneve ni prišla, čeprav se ni opravičila vnaprej. Ostali otroci so takoj, ko smo se zbirali, planili, ali bo ona tudi šla k birmi. Rekel sem, da ne vem. Iskreno povedano se je tudi v meni kuhalo, da ne bo šla, če ne sodeluje. Odgovor sem jim obljubil do nedelje, ko bomo šli domov. Tako sem pridobil nekaj časa za razmislek.

Do nedelje je v meni res dozorel odgovor: če bo Jasna druge stvari naredila približno tako, kot smo se dogovorili, bo lahko šla k birmi. Njenim sošolcem sem rekel, da so oni prišli na dneve duhovnosti in so doživeli Cerkev, da smo se pogovarjali o Bogu zato, ker jih Sveti Duh že vodi in že po krstu deluje v njih. Jasna pa ni spoznala potrebe po dnevih duhovnosti. Očitno ona potrebuje še večji dar Duha kakor oni, da bo lahko deloval v njej. Povedal sem jim, da bi na dan birme najraje prosil, da ona dobi še več Svetega Duha kot oni, ker ga v bistvu bolj potrebuje. Pošalil sem se, da bi bilo dobro, če bi šla dvakrat k birmi, ne le enkrat.

Eden od fantov je na to odgovoril: Ja, gremo k birmi, ker potrebujemo Svetega Duha. Tudi Jasna ga potrebuje. Naj gre k birmi. To je bil doživljajski premik v teh mladih.


*O pripravi na zakramente po koncu epidemije si več preberite v prihodnji številki Naše družine. Novo številko (22/2020) pa lahko prelistate TUKAJ.*