Ob robu tiskovne konference, na kateri je bila predstavljena skupna katoliško-muslimanska izjava o temeljni vlogi zakonske zveze med možem in ženo in na tej zvezi utemeljene družine, je bil ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres izzvan tudi z novinarskim vprašanjem, ki je ciljalo na morebitno udeležbo najvišjih predstavnikov države na letošnji slovesnosti v Kočevskem rogu.

Kot je znano, je bila prva roška spominska slovesnost, pravzaprav jo moramo razumeti kot pogrebno mašo, 8. julija 1990, zato so se ob njeni 20. letnici pojavili namigi, da bi veljalo letos na neki način ponoviti tedanji vzorec, ko sta slovesnost zaznamovali navzočnost Cerkve na čelu s tedanjim ljubljanskim nadškofom metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, in države, ki jo je predstavljal tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan.

Sodeč po pismu sedanjega predsednika države Danila Türka prejšnjemu predsednik Slovenske škofovske konference mons. Alojzu Uranu – pismo iz lanskega julija je te dni navajal Dnevnik – je predsednik države izrazil nekakšno pripravljenost, da bi skupaj s Cerkvijo razmislili o »možnostih primernega javnega dejanja v letu 2010, ki bi okrepilo medsebojno razumevanje in sodelovanje«, s čimer naj bi meril tudi v Kočevski rog.

Po besedah sedanjega predsednika škofovske konference dr. Stresa gre za navedke iz osebnega pisma dr. mons. Uranu, ki je prispelo kot odgovor na poprejšnje zasebno pismo, ki ga je tedanji ljubljanski nadškof pisal predsedniku države po tistem, ko je dr. Türka (neupravičeno) javno kritiziral lanskega roškega pridigarja, apostolskega nuncija v Sloveniji.

Tudi zaradi menjave na čelu ljubljanske nadškofije in škofovske konference je ostala zelo nedoločna pobuda iz osebnega pisma, za katerega se dr. Stres čudi, da je našlo pot v javnost, neartikulirana; po tej zamenjavi ni bila pobuda nikoli ponovljena, namig je ostal nereraliziran. Delnom, kot priznava dr. Stres, morda tudi zaradi zahtevne organizacije slovenskega evharističnega kongresa, ki je zasenčil druge cerkvene slovesnosti (roška je bila letos prav zaradi kongresa z začetka junija prestavljena na 4. julij).

Tudi pri organizaciji letošnje slovesnosti tako prireditelji, novomeška škofija s kočevsko župnijo, Družina in Nova slovenska zaveza, ostajajo pri praksi zadnjih let, da izrecno ne vabijo državniških krogov, saj bi drugačna odločitev potegnila za seboj veliko dogovarjanj, usklajevanj in še česa, za kar pa ni bilo časa, odprta pa ostaja možnost državniške udeležbe po lastni presoji. Tudi do zdaj so v Rog prihajali nekateri visoki državni funkcionarji: predsednik državnega zbora, ministri, poslanci, enkrat tudi predsednik vlade (dr. Andrej Bajuk). Ali bo letos prišel kdo z državnega vrha, tako po dr. Stresu ostaja odprto. Neuradno je slišati namige, da naj bi se eden izmed predsednikov (države, parlamenta, vlade) odločil priti med svojce pobitih v Kočevskem rogu.

Razprava o tem, ali bi veljalo v Rogu letos ponoviti nekakšen cerkveno-državni spravni scenarij izpred 20 let pa, kot je opozoril dr. Stres, odpira dodatno vprašanje, koliko je ta scenarij sploh upravičen. V javnem mnenju je od julija 1990 Cerkev kar vnaprej določena kot nekakšna »stranka« v spravnem postopku, prav tako država, toda takšno stališče je napačno, saj gradi na prepričanju, da je država v lasti le ene politične in ideološke skupine, Cerkev pa predstavnica le ene skupine ljudi. Takšna predstava, opozarja dr. Stres, ne ustreza dejstvom, saj so bili katoličani med vojno tako med domobranci kot med partizani; prav tako so bili duhovniki med domobranskimi in partizanskimi kurati, v nemških in italijanskih taboriščih, v hrvaškem izgnanstvu in Jasenovcu ...

Identifikacijski prijemi, kakor so se uveljavili v zadnjih 20 letih, ob vsem vedenju, ki ga že imamo o dogajanju med vojno in po njej, ne vzdržijo več, zato bi bilo treba marsikaj na novo premisliti, da bi našli usrezne oblike procesa sprave, je še prepričan ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Ali bo v to smer kakor koli šla tudi njegova nedeljska pridiga v Kočevskem rogu?