Od leta 1946 upornik proti komunističnemu režimu

Takoj po vojni so ga, kot takrat vse mladeniče, novi oblastniki mobilizirali. Bil je v »partizanski brigadi«, ki je obnavljala deloma porušeni železniški most na Ptuju. Po opravljenem delu je bil miličnik v Ljutomeru, kjer je skrbel za red.

Verjetno mu je škodilo, da hodi v cerkev. Takrat na območju Razkrižja in Štrigove še ni bilo meje med Slovenijo in Hrvaško. Ker je kazalo, da bo to območje pripadlo Hrvaški, je s prijatelji po zidovih pisal parole v prid Sloveniji. Ker je v njegov domači kraj prihajala prohrvaška milica iz Štrigove, so ga dvakrat dobili. Prvič so ga izpustili, ker je imel miličniško izkaznico. Drugič ga niso hoteli, vendar jim je pobegnil. Tako je postal, tudi zaradi prizadevanj, da območje Štrigove pripade Sloveniji, upornik proti komunističnemu režimu.

Njegov brat Martin Šajnovič je bil poveljnik zapora v Ljutomeru, vendar se je zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom julija 1946 umaknil v ilegalo. Kmalu se mu je pridružil brat Stanko in še drugi. Nastala je skupina Matjaževe vojske oziroma križarjev, ki se je imenovala po vodji Šajnoviču. Na območju vzhodne Prlekije (vzhodno od Ljutomera) in v južnem delu Prekmurja je delovala do septembra 1947. Takrat se je zaradi nasilja Udbe morala umakniti v Avstrijo.

Leta 1949 je odšel v Avstralijo, v Melbourne

Tam je bil Stanko Šajnovič v zbirnem taborišču za begunce, leta 1949 pa je odšel v Avstralijo, v Melbourne. Živel je pri stricu in se zaposlil v lokalni tovarni pohištva. Dopisoval si je z Jožico (rojena Kšela), doma iz Šalincev pri Križevcih, ki je študirala medicino. Leta 1955 se mu je pridružila in 11. februarja 1956 sta se poročila v cerkvi St. Brigid v Carltonu (Melbourne).

Med obiskom slovenskega misijona se je srečal s p. Bazilijem, ki je obudil in okrepil Stankovo vero ter družbeno koristno zavezanost. Vključil se je v delo misijona, poslanstvo se je z leti krepilo in sčasoma so uspeli zgraditi cerkev in dvorano za slovensko skupnost, ki je še danes središče slovenske skupnosti v Melbournu, skupaj s Slovenskim društvom Melbourne, ki mu je Stanko postal častni dosmrtni član za svojo neutrudno pomoč.

Leta 1959 se je z ženo preselil v Kanado

Leta 1959 se je z ženo preselil v Kanado. Tam je iskal delo v neki mizarski delavnici, pri delu je bil uspešen in zato tudi dobro nagrajen, žena pa je bila v Torontu zaposlena pri zavarovalnici.

Ker sta si želela delati na svojem, sta začela kmetovati. V zgodnjih 60. letih sta kupila kmetijo v Sebrightu pri mestu Oriliia, severno od Toronta, obnovila hišo in postavila 6.000 kvadratnih metrov velik skedenj. Stanko je začel gospodariti z majhno farmo puranov. Leta 1964 se jima je rodil sin Stanley, leta 1966 pa hči Erika. Takrat je postavil drugi hlev, leta 1974 pa še dva skednja.

Vzreji puranov so se pridružile kokoši nesnice, kar je v Kanadi pomembna prehranska veja. V tridesetih letih sta zakonca Šajnovič zgradila farmo za sto tisoč puranov v enem turnusu in trideset tisoč kokoši nesnic, namenjenih za valilnice. Leta 1974 so ustanovili odbor Ontario Turkey in Stanka v njegovem okrožju izvolili za predsednika Združenja za vzrejo in trženje puranov (Turkey Producers Marketing Board), kar je z odliko opravljal 22 let.

Stanko Šajnovič (na desni) z ženo Jožico (zgoraj levo), z gostoma Lojzetom Peterletom z ženo, v Boltonu v Kanadi leta 1992.

Aktivno je sodeloval pri slovenskih ustanovah v Kanadi

Stanku je delo omogočalo, da je lahko podpiral več slovenskih organizacij in je svoje talente uporabil za pospeševanje njihovih ciljev: aktivno je sodeloval pri postavitvi slovenskega spominskega križa v svetišču mučencev v bližnjem božjepotnem središču Midlandu, s Slovenskim domom v Torontu, ameriškim domom, slovenskim časopisom, Domom Lipa, Lovsko-ribiškim društvom Planica. Udejstvoval se je tudi politično. Bil je predsednik Slovenskih krščanskih demokratov v Kanadi, imel je nekaj funkcij v slovenskih klubih v Kanadi.

Bil je močan moralni in finančni zagovornik Krščansko-demokratske stranke v demokratični Sloveniji.

Za zasluge pri zbiranju in doniranju sredstev za osamosvojitev Slovenije pri kanadskih Slovencih leta 1990 sta 19. septembra 1991 z ženo dobila posebno zahvalo predsednika izvršnega sveta Lojzeta Peterleta »za nesebično pomoč ob agresiji na Republiko Slovenijo«. Na dom mu jo je osebno prinesel Peterle. Ob tem dogodku se je na pikniku pri Šajnovičevih v Orilii zbralo več kot 170 kanadskih Slovencev.

Finančno je podpiral Slomškovo gimnazijo v Mariboru ter župniji v Križevcih in na Razkrižju

Nasploh sta bila z ženo velika podpornika. Finančno sta podpirala Slomškovo gimnazijo v Mariboru ter kar izdatno dve (rojstni) župniji: v Križevcih in na Razkrižju.

Ko so si pred leti v Kamniku prizadevali za obnovo oziroma novo pozidavo kapele sv. Barbare, ki je do leta 1947 stala pred vhodom v smodnišnico, takrat so jo komunisti podrli, je za to izvedel Stanko Šajnovič. Vzpostavil je stik z organizatorji in jim nakazal večjo vsoto, da so kapelo potem hitro pozidali. 1. decembra 2018 jo je blagoslovil ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Stanko Šajnovič je umrl v bolnišnici Orillia Soldiers Memorial Hospital 26. aprila v starosti 94 let. Zapustil je ljubljeno žene Jožico, sina Stanleyja in hčerko Eriko (po njima je poimenoval svojo farmo oziroma podjetje Stanrika Farms) ter tri vnuke. 2. maja so ga pokopali na pokopališču St. Columbkille.