Po padcu komunizma so se države, ki jih je prej tlačil komunistični režim, osvobodile, se slej ko prej osamosvojile in postale suverene demokratične države. Totalitarnega režima je bilo konec. Ali res?

Knjigo lahko prelistate in naročite tukaj.

Komunizem in liberalna demokracija sta si podobna

Ryszard Legutko, poljski filozof, politik in profesor filozofije na Jagelonski univerzi v Krakovu, je pod drobnogled vzel oba politična sistema, komunističnega in liberalno-demokratičnega, kot jih je doživel v rodni Poljski, in ugotovil, da sta si bolj podobna, kot je videti na prvi pogled. V knjigi Demon v demokraciji s podnaslovom Totalitarne skušnjave v svobodnih družbah je razkril, da izhajata iz istih zgodovinskih predpostavk in se uklanjata istim ciljem, le brez sovjetske brutalnosti.

Založba Družina vas vabi na dva izjemna dogodka:

V torek, 25. aprila, ob 18. uri, Štihova dvorana Cankarjevega doma: Totalitarne skušnjave v svobodnih družbah, predavanje in pogovor z avtorjem knjige Demon v demokraciji Ryszardom Legutkom.

V sredo, 26. aprila, ob 10. uri, Galerija Družina: Okrogla miza z naslovom: Kdo so demoni demokracije – kako se z njimi soočiti? Sodelovali bodo: Ryszard Legutko, John O’Sullivan, Rod Dreher ter Lojze Peterle. 

Avtor z izrazom liberalna demokracija označuje demokracijo, ki temelji na svoboščinah, omejenih le z ustavo, ampak »liberal-demokracijo«, kot jo imenuje John O'Sullivan, ki ne nujno spoštuje svobode govora in volje ljudstva na volitvah in referendumih, zato odločanje ni le v rokah ljudstva, temveč tudi institucij, npr. sodišč, oblast pa tako izgublja zaupanje volivcev.

Demon v demokraciji. 

Besedišče se je zamenjalo, argument je ostal isti

27. oktobra 1991 so bile na Poljskem prve svobodne parlamentarne volitve po letu 1945. Tako se je končal prehod iz komunistične vladavine v liberalni demokratični politični sistem zahodnega tipa. Legutko, ki se je proti komunizmu dejavno boril s poljskim protikomunističnim gibanjem in bil eden od urednikov samizdatskega četrtletnika Arka, meni, da sodobni zahodni svet komunistične izkušnje ni dojel oz. njenih podukov ni vzel dovolj resno. Tako kot so komunistični režim pozdravljali kot največji up človeštva, so pozneje pozdravljali demokracijo.

Besedišče se je zamenjalo, argument je ostal isti – s sklicevanjem na politični sistem oz. ideologijo je za privrženca sistema vse povedano, noben ugovor, kaj šele preučitev sistema, ni mogoč. »V obeh sistemih je človek svojo navadnost kompenziral s podobo velikega, dobro delujočega sistema: v enem primeru komunizma, v drugem pa liberalne demokracije, ki ga je v prizadevanjih za skupne cilje – enakosti za vse, miru, blaginje in tako naprej – razbremenil potrebe po prizadevanju za ideale, ki bi se z vidika političnega sistema lahko zdeli odveč,« meni Ryszard Legutko.

Nepopravljiv proces uničevanja kulture

V komunističnem režimu je Legutko preživel štiri desetletja in bil priča demokratizaciji. Vendar pa je ugotovil, da so se nekdanji komunisti lažje in bolje kot protikomunisti prilagodili liberalni demokraciji in se prekrstili v socialne in liberalne demokrate ter celo sestavljali vlade. Že, ko je v 70. letih 20. stoletja prvič potoval na Zahod, je spoznal, da so njegovi prijatelji, zagovorniki liberalne demokracije, večstrankarskega sistema in človekovih pravic, prizanesljivi do komunizma namesto da bi ga obsojali. Posledice so v družbi vidne še zdaj. Ob vzpostavitvi komunističnega režima je poljsko družbo zajel »globok in večinoma nepopravljiv proces uničevanja kulture«, življenje pa je postalo »neomikano, družbene norme so izgubile svojo moč, lepoto pa je zamenjala grdota«. To stanje pa se ob zamenjavi sistema ni spremenilo. »Novi barbari liberalne demokracije pa so bili proizvod Zahoda, ki se je na določeni stopnji svoje zgodovine obrnil proti lastni kulturi; spoštovanje do njenih dosežkov je izginilo, nadomestil ga je prezir, pravila vljudnosti in spodobnosti so postala predmet zasmeha.«

Oba sistema sta politizirala vse vidike življenja

Oba omenjena sistema sta utopična, staro želita zamenjati z novim, tako da zanikata preteklost in pod pretvezo, da oblikujeta boljšo, modernejšo družbo posegata v družbeno tkivo. Menita, da sta najboljši mogoč sistem, zato želita trajno prevladati, meni Legutko. Hkrati pa oba sistema obljubljata manjšo vlogo politike v življenju posameznika, a sta politizirala vse vidike življenja, saj zahtevata, da se njunim pravilom podredijo vse institucije, tudi Cerkev in družina, in se pod pretvezo borita proti »družbenemu sovražniku« – tradiciji, preteklosti in vsemu, kar predpostavlja drugačne vrednote, kot jih zagovarjata sama.

Staro je sumljivo, zastarelo, nazadnjaško, novo pa napredno, moderno, zato oba sistema ustvarjata občutek osvoboditve od starih spon. Tako oblikujeta družbo, v kateri naj bi bili vsi enaki. Tudi liberalna demokracija, ki naj bi bila raznolik sistem, je po avtorjevem mnenju »močan poenotujoč mehanizem, ki briše razlike med ljudmi in vsiljuje enotnost pogledov, vedenja in jezika«. Oba »svojim privržencem vsiljujeta, kako naj razmišljajo, kaj naj delajo, kako naj ocenjujejo dogodke, o čem naj sanjajo in kakšen jezik naj uporabljajo«.

Realna alternativa je krščanstvo

Ob vsem tem pa Legutko poudarja, da je liberalna demokracija kljub napakam boljša od vseh dosedanjih totalitarnih režimov, a kot zadnjo veliko silo, ki ponuja »realno alternativo dolgočasnosti liberalno-demokratične antropologije«, omenja krščanstvo. Vendar je zavračajoč odnos komunizma do religije pustil posledice tudi v liberalni demokraciji.

Sledi, ki jih je v srcih vernikov pustila vera, so želeli komunisti zamenjati z novo »religijo«, svojo ideologijo. Žal so bile protikatoliške taktike (npr. dialogi med marksisti in katoličani, ki jih je spodbujala komunistična partija z namenom, da bi pridobila vernike na svojo stran, ter razlaga, da izhajata krščanstvo in socializem iz skupnega moralnega vzgiba – človeške dobrote) uspešne in celo nekaj izobražencev je v protireligioznem ozračju obrnilo hrbet Cerkvi. Med njimi Legutko omenja tudi odpadniške duhovnike, ki so jih komunisti imenovali »domoljubni duhovniki«. Kljub temu pa komunizmu ni uspelo zlomiti splošne prokatoliške drže večinskega prebivalstva na Poljskem, je pa pospešil sekularizacijo v sodobni družbi.

Ob vseh teh ugotovitvah se lahko upravičeno vprašamo, v kakšni demokraciji živimo. Ali želja po nadzoru na vseh ravneh življenja še vedno obstaja?

O Ryszardu Legutki

Legutko je po padcu komunističnega režima soustanovil Center za politično misel, ki združuje raziskovalno dejavnost, poučevanje, seminarje in konference deluje kot založba. Prevedel in napisal je komentarje Platonovega Fajdona in druge. Napisal je številne knjige o Poljski, svobodi in antičnih filozofih (npr. Traktat o svobodi, Esej o poljski duši, Platonova kritika demokracije, Sokrat.