Prvo berilo: Bog iz majhnih začetkov naredi veliko ljudstvo, Ezk 17,22–24; Ps 92;
drugo berilo: Prizadevajmo si biti Bogu všeč, 2 Kor 5,6–10 

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26–34)

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

Video razlaga za otroke

Iz semena drevo upanja

Piše: Simon Potnik

Danes smo v Jezusovi veroučni učilnici. Govori razumljivo, uporablja primerjave, zgodbe, prilike, učencem pa še posebej razlaga. Pripoveduje zgodbo o semenu, ki je vrženo v zemljo. Seme vzklije, požene v rastlino, v sad, plod, ki postane hrana in dom, zatočišče. Preprosto in razumljivo. Je čisto vsakdanja zgodba, hkrati pa zgodba velikodušnosti, rodovitnosti, zastonjskosti in neprecenljivosti. Pa tu še ni konec. Vsak kmet ali vrtičkar ve, da se vrt ali njiva ne naredita sama. Za temi gredicami je skrit nekdo, ki je vedel, kaj želi, in skrbi za te sadike, jih neguje, zaliva in ščiti. Hvaležen je za čudež pridelka, vseeno pa odgovorno sodeluje.

Za temi gredicami je skrit nekdo, ki je vedel, kaj želi, in skrbi za te sadike, jih neguje, zaliva in ščiti.

In najmanjše seme je že podoba tistega, kar postaja. Drevo, metulj, antilopa, arhitekt Miha … Tako je napoved nebeškega kraljestva in njegov razglas že okušanje le-tega. Med nami je. Sin, Kralj, Bog sam.

Če pokukamo naprej, skozi vrata Razodetja, te zadnje pesnitve v Svetem pismu, vidimo slavo nebes. Ni več sonca, ne lune, ne templja in ne predsedniške palače, vse je okoli Njega. Tu je prišel kot nebogljen, prepuščen na milost in nemilost (Bogu hvala za Marijo in Jožefa), sedaj pa kot Vsemogočni.

Nebeško kraljestvo pa Gospod polni samo z grešnimi.

Kolikokrat skozi zgodovino smo napačno gledali, vrednotili, ocenjevali, kdo je primeren in boljši, bolj Božji … Nebeško kraljestvo pa Gospod polni samo z grešnimi – tisti brez greha nimajo vstopa, so si že zgradili svoja nebesa.

In vendar raste

Ob vsem tem vrvenju v svetu, ob tej zmedi in iskanju resnice ne morem, da ob misli na drobno, nebogljeno seme ne bi pomislil na še nerojenega dojenčka. Če si stroka dovoli, da nerojenemu reče fetus, bom namenoma izgovarjal kot tisti, ki verjame v življenje. Zame je nerojen dojenček. Vprašajmo otroke, takih je nebeško kraljestvo. Vprašajmo nosečnico in bodočega očeta, ki skozi ljubezen pričakujeta. Prihaja krhek, pa že tako živ. V sebi ima že vse talente, ki jih bo lahko razvijal. Smeh in jok, talent za barve, glasbo … in hkrati krhek nebogljen ostarel, nemočen, pa že zelo prečiščeno seme, ki bo vsajeno v zemljo, da vzbrsti za večnost …

Vprašajmo otroke, takih je nebeško kraljestvo.

Morda je Bog res potisnjen na rob mojega časa, v razpoke moje utrujenosti, v »nimam časa« in »ne ljubi se mi«. Pa vendar raste. Kako malo je potrebno, da zagledam bilko in da se oko orosi, srce omehča, vera prebudi in se več ne bojim življenja. Verjetno ne razumem vsega, tudi oko ne vidi vsega, srce ne objema vsakogar. Toliko bolj lahko hrepenim po jutru, ko bom na dvorišču svojega življenja opazil seme, ki je v noči mojega križa raslo in že postaja drevo upanja.