»V ječi sem bil in ste prišli k meni. Ta ječa je tudi podoba naše ujetosti.« [VIDEO]
»V ječi sem bil in ste prišli k meni. Ta ječa je tudi podoba naše ujetosti.« [VIDEO]
Toda Robi zna pogledati veliko dlje in globlje od gole zunanjosti. Iz otroštva se spomni vztrajnosti njegove mami, ki ni obupala nad njim, ko je bil muhast in je kaj ušpičil. »Ljudje si predstavljajo, da si že rojen duhovnik, a ni tako. Mami je dala samo sebe, tudi če mi ni mogla vsega kupiti. To mi je še danes vrednota, da vstopim v situacije in dam samega sebe.«
Iz dolgočasja v navdušenost
V cerkev je šel iz radovednosti, pogledat, kaj ljudje tam počnejo in mu je bilo zanimivo opazovat ljudi, se je nasmejal. Še danes kdaj to naredi, če mu ustnice slučajno »padejo dol«. »Ljudje pridejo, pokleknejo in čakajo, da stvar mine. Včasih zehajo, mal po nosu povrtajo … včasih bi morali zapret vrata in počakat, dokler se ljudje ne zresnijo.«
Potem je šlo za proces. Iz nasprotovanja je začel hodit k maši vsak dan. Ja, opazoval je, toda slišal je duhovnika, da je ljudi nagovarjal s posebnimi besedami »bratje in sestre«. »To mi je bilo fajn, te besede sem res slišal. Razlog, zakaj hodim v zapor, je ta, da so tam moji bratje in sestre. Jezus je prišel zaradi kruljavih in slabotnih, zaradi ljudi, ki ga potrebujejo. In takrat sem vedel, da ga potrebujem. Še danes. Lahko sem nekaj časa 'faca', ampak potem 'padem dol', potrebujem hrano.«
Kasneje dobro ponazori: »Doma vsi vemo, kje imamo shrambo, pa se 'napapcamo', ampak kaj pa ko smo jezni, razočarani, kam gremo po hrano? Ne izkoristimo vodnjaka v cerkvi. Vsak ima tečne dneve, ampak: a imam željo po hrani?«
Strah?
Pravi, da se je ob prvem vstopu v zapor kot prostovoljec tresel, ker ni vedel, kaj naj pričakuje in ker je imel v glavi filmsko podobo. Razloži, da so v filmih razni vložki, ki so zanimivi, ampak v realnem življenju jih težje projeciraš, je drugače. Potem je sprejel to kot del svojega življenja.
»Zaprte osebe želim sprejet kot del naše realnosti. Stvari se zgodijo znotraj družbe, ne opravičujem kaznivih dejanj, a človeka kot posameznika pa je neka pot pripeljala do točke, da se stvari zgodijo. Ne morem reči, da jih razumem, ampak lahko slišim pot, ki jih je pripeljala do tega.«
Notranji zapori
Robert Friškovec res dobro pove, da ni le zapor in tisto izven njega. »Jaz velikokrat rečem, da so zame zapori tudi izven. Zunaj opazujem osebe izven. Tukaj so tudi zaporniki. Kaj dela zapor? Jemlje svobodo? Ko se jeziš, si v zaporu jeze, ko si užaljen, si v zaporu užaljenosti …« Isto pove za ljubosumje in užaljenost.
»Ljudje kar nočejo nehat, se vidi na obrazu. To je tisto, ko rečem, da vidim rešetke oz. mrežo na oknih. To te drži in dela nesvobodnega. Smisel Jezusove poti je ravno prinašanje te svobode v življenje posameznika. To je tudi smel vere, ko vstopam v zapor. Ne delam nič posebnega, ampak nosim vsebino.« Naš gost pove tudi to, da je v Svetem pismu prav tako veliko oseb, ki so prestajale kazen. Tudi Jezus.
Pot svobode
»Pot svobode je hrana, ki osvobaja, tisto, ker ti prenese odrešenje. To je naš cilj: biti odrešen, biti osvobojen. Jezus Kristus je to naredil s smrtjo na križu in vstajenjem. In mi hodimo po tej poti in v odnosu od njega pa to prejemamo kot dar.«
Kaj pa mladi?
»V zaporu se najde marsikaj, kar srečujem pri današnjih mladih v povezavi z ujetostmi. Neka zaporna kazen se vleče, tudi mladim se 'vse vleče'. In tudi hrepenijo po svobodi. Vidim tudi beg, da zbežijo v svoje strukture, ki jih imajo v telefonih. Marsikje so povezave, bistvena pa je, da jih ujetost pripelje, da se srečajo sami s seboj in da naredijo korak naprej.«