Foto: Tatjana Splichal

Rafko Valenčič je oktobra praznoval osemdeset let. Skoraj pol stoletja je predaval pastoralno teologijo na Teološki fakulteti in generacije duhovnikov – med njimi je, kot se rad »pohvali«, tudi devet živečih slovenskih škofov – se ga spominjajo kot »prijaznega človeka, ki nikoli ne reče o nobenem človeku slabe besede«. Poleg profesorske in predavateljske službe je bil v času, ko se je Teološka fakulteta znova vključevala v ljubljansko univerzo, tudi njen dekan. Še pred tem, ko se je vrnil s študija v Rimu, je bil študijski prefekt v bogoslovnem semenišču, od leta 1975 do 1993 je urejal pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu, že od leta 1980 pa bedi tudi nad uredništvom Cerkvenih dokumentov, še vedno ureja revijo Oznanjevalec.

Celoten intervju si preberite v tiskani Družini.

Korenine ima na Ilirskobistriškem: rodil se je v Merečah, a ker je bila njihova vas leta 1942 požgana, so se preselili v Trnovo. V domače kraje se rad in pogosto vrača, močno je povezan tudi s koprsko škofijo, čeprav že od študijskih let naprej živi in dela v ljubljanski. Dolga desetletja je živel in ob profesorskih obveznostih pastoralno deloval v župniji sv. Petra, zadnja leta je kot duhovni pomočnik vpet v ljubljansko župnijo Trnovo.

Sedemdeset let je doba našega življenja, osemdeset, če smo krepki, beremo v Svetem pismu. Mnoge »psalmska leta krepkih« zazibajo v spomine in otopelost, vi pa ste neprenehoma sredi življenja, polni načrtov. Od kje ta vitalnost?

Od Boga! Hvaležen sem mu za vsak dan in vsak dan znova se vprašam, za kaj mi je podarjen: kaj naj v tem dnevu naredim, s kom se bom in kako srečal … Načrtov je še veliko, vsak dan pa jih prekrižajo tudi presenečenja. Kaj mi hoče Bog z vsakim podarjenim dnevom povedati tudi glede na leta, ki jih živim? Sicer pa je tako, da čim starejši sem, toliko počasneje delam. Pa tudi bolj premišljeno. Temu rečemo modrost.

Ampak vi se ne počutite stari?
(začudeno) Kakšenkrat moram sam sebi dopovedati, da sem že 80!

Jesen je bila za vas praznična. Kako ste sprejemali vse pozornosti?
Sam bi se najraje vsemu ognil, nerad sem v središču, vendar jubileji so tudi za bližnje. In sem si rekel: »Če je ljudem v veselje, pa naj bo!« Na neki način pa so obletnice tudi priložnost, da se zavem, da mi je bil Bog naklonjen, koliko ljudi imam okrog sebe: v trnovski župniji, kjer bivam zadnja leta, spremljam tudi štiri zakonske skupine in dva pevska zbora. Potem so tu še domači, kar 75 se nas je zbralo na praznovanju z mašo. Ne nazadnje pa je osebni praznik tudi priložnost za hvaležen duhovni sprehod po postojankah, kamor me je Gospod pošiljal na moji poti. Mnogo stikov ohranjam, spominjam se jih v molitvi, pri vsakdanjih mašah. Vem, da tudi zame moli veliko ljudi, duhovna povezanost je dragocena. Rad sem v zahvalo za lepe želje napisal: »Hvala, da mi pomagate živeti duhovništvo.«

Za duhovništvo ste se odločili v težkih časih: mnogi duhovniki so bili zaprti, škofa Vovka so polili z bencinom in zažgali … Kaj je takrat mladega fanta gnalo na to zahtevno pot?
Včasih slišim, da je bilo kljubovanje oblasti. Tega sam ne čutim! Kdor je šel na to pot iz kljubovanja, ima pač svoje razloge. Dokončno sem se odločil na služenju vojaškega roka. Takrat sem dal obljubo sebi in Bogu: če to prestanem, bom duhovnik. Meni sicer pravijo, da sem »cagavec«, in sem res do neke mere. Nerad namreč sprejemam pomembne funkcije in odločitve. Ampak ko rečem »da«, grem na pot in se ne oziram nazaj. Pomembna odločitev pomeni skok. Danes gledam mlade, ki se ne odločajo – ne za posvečeno ne za zakonsko ne za samsko življenje. Tavajo in nikoli ne odrastejo. Odločitev pomeni dozorevanje, pa naj bo na katerikoli poti. Odločitev prinese veselje, trdnost, zadoščenje.

Na poti duhovništva niste nikoli »cagali«?
Seveda je bila odločitev za duhovništvo neštetokrat na preizkušnji. Odločitev ni sama po sebi umevna, odločitev zahteva zvestobo. Nikakor ne drži, kar govorijo mladim, češ, da je duhovništvo odpoved. Ni odpoved, ampak izbira! Tudi fant, ki se poroči z enim dekletom, se ni odpovedal preostalim trem milijardam deklet na svetu. Izbral je eno. Tudi duhovništvo je izbira. In ko izbereš, pa naj bo kakršenkoli stan, vztrajaj. Poti nazaj ni. Če pa greš nazaj, pomeni, da si šel nazaj v svojem dozorevanju.

Celoten intervju, v katerem je Rafko Valenčič spregovoril o božiču, družini, 2. vatikanskem koncilu, Odrešeniku, jaslicah in k čemu kliče Dete v jaslih, si preberite v tiskani Družini.