Župnijska šola, uradi in nekaj prostorov, ki jih župnija uporablja, so bili v napadu poškodovani. Foto: splet

Osebje, ki upravlja edino katoliško župnijo v Palestini, je 30. julija od Izraelcev prejelo sporočilo, da se morajo umakniti iz svoje zgradbe, vendar ne vedo, kam bi odšli.

Raed Abusahlia, predsednik jeruzalemskega karitasa, nekdanji tiskovni predstavnik jeruzalemskega patriarhata, znan organizator dogodkov in ustanovitelj prvega krščanskega radia v Palestini, je bil v stiku s katoliškim župnikom v Gazi. Za Catholic News Service (CNS) je povedal, da o. Jorge Hernandez iz skupnosti Učlovečena Beseda in tri redovnice niso imeli kam evakuirati 29 otrok s posebnimi potrebami in devet starejših žensk, ki so jim bile zaupane v oskrbo.

Odkar je 8. julija Izrael začel zračne spopade na Gazo, so prebivalci mesta dobili sporočilo, naj se umaknejo, če se znajdejo blizu tarče napada. 30 julija zjutraj je Izrael bombardiral okolico katoliške cerkve Svete družine. Tiskovna sporočila agencije Fides navajajo besede o. Hernandeza, da je bila tarča napada hiša, ki je stala le nekaj metrov stran od župnijske cerkve. Hiša je bila v napadu popolnoma uničena, župnijska šola, uradi in nekaj prostorov, ki jih župnija uporablja, pa so bili poškodovani.

Abusahlia je povedal za CNS, da so bila vsa okna na župnijskih zgradbah in tudi na grški pravoslavni cerkvi razbita že pri prejšnjih bombardiranjih okolice stavb. Dodal je, da se je število beguncev v župnijski šoli, ki je nekoliko oddaljena od župnijskega urada, zvišalo s 600 na 1400 v samo tednu dni, medtem ko se je število beguncev, ki so se zatekli v grško pravoslavno cerkev, povzpelo s 1400 na 1900.

Karitas jih oskrbuje z nujno pomočjo, kot so mleko v prahu, plenice, in gorivo, ki je še posebej potrebno zaradi napada na elektrarno v Gazi, zato so odvisni od generatorjev. "Preživeli smo težko noč," je povedal o. Hernandez, "ampak tukaj smo. Ta vojna je absurdna. Vse se dogaja okrog nas. Hamasovi vojaki mečejo ognjene rakete in se skrivajo po ulicah. Ničesar ne moremo storiti. Ne moremo oditi. To je z našimi otroci nemogoče. Njihove družine živijo tukaj. Nevarneje je oditi kot ostati. Poskušamo se zadrževati na varnih območjih, vedno na tleh."


Vir: IKA