Čeprav delujejo na različnih področjih v Cerkvi, prav vse svojo poklicanost poskušajo čim bolj v polnosti uresničiti.

Kaj vse počnejo v Cerkvi?

Mojca Belcl Magdič je magistrirala iz teologije družine in zakona in pripravlja doktorat iz teorije spola. Z možem Kristjanom imata tri majhne otroke, ustanovila sta pa tudi portal za samske katoličane katStik. Vodita tudi zakonsko skupino. Kot je povedala, svoj prispevek v Cerkvi vidi trenutno v pisanju člankov za Iskreni.net, v katerih opozarja na aktualne teme, kot so teorija spola, nadomestno materinstvo, samomor z zdravniško pomočjo, pa do bolj navdihujočih zgodb, ki nam pomagajo, da bi kot moški in ženske živeli polnejše življenje. 

Mojca Belcl Magdič. FOTO: Tatjana Splichal

Marjeto Bec poznamo kot del ekipe pri Družini in Življenju. Aktivna je tudi v svoji župniji Ljubljana Črnuče, kjer vodi petje in sodeluje pri družinski pastorali. Z možem vodita tudi zakonske skupine. »Največ pa verjetno prispevam kot mati, ko s svojim osebnim odnosom do otrok in odnosom z Bogom otrokom dajem zgled, kako živeti v veri. Da bodo tudi oni vedeli, da imajo nebeškega Očeta, ki jih ima neskončno rad, in se bodo obrnili nanj, ko bo hudo.«

Magdalena Rode. FOTO: Janja Zupančič

Magdalena Rode je po poklicu ekonomistka in dela na področju obračunavanja plač. Je tudi soustanoviteljica spletne skupnosti Talita kum, ki je namenjena ženskam, ki želijo živeti polno življenje in stopati po poti svetosti. 

»Mislim, da cerkveno občestvo gradim najprej tako, da se trudim biti pristna jaz in da vse, kar sem in kar imam, popolnoma dajem na razpolago in zaupam, da bo On poskrbel. Poleg tega pa, da se trudim stalno poslušati Njegov glas in prepoznavati, kam me kliče. In da se na ta klic tudi odzovem. Včasih v pogovoru s prijatelji, pri delu z mladimi, v nasmehu sožupljanu, v pisanju in načrtih za Talito kum,« je povedala.

Vsaka deklica bi morala odrasti v prepričanju, da je neskončno ljubljena. (Magdalena Rode) 

Tudi mlada knjižničarka Monika Jeglič je zelo dejavna v svoji župniji Zgornji Tuhinj, v mladinski pastorali pa tudi v župniji Šmartno v Tuhinju. »Rada sem aktivna, rada prepoznavam potrebe lokalne skupnosti in po svojih močeh odgovarjam nanje. Na voljo se dajem pri pastorali otrok in mladine, posebno najstnikov v času pred birmo in po njej. Poskušam prevzeti pobude pri projektih in dejavnostih, za katere se mi zdi, da nas povezujejo kot skupnost – od župnijskih svetopisemskih maratonov in molitvenih srečanj, do koledovanj in miklavževanj ter srečanj z gosti.«

Monika Jeglič. FOTO: Osebni arhiv

Monika je povedala, da se pri svojem delu ne sprašuje, koliko je njen prispevek prepoznan in cenjen. »Moja nagrada so ljudje, ki se odzovejo ter dajo na razpolago na srečanjih in dogodkih. Na področju dela z mladimi pa je velik blagoslov vsak mlad človek, ki pred mojimi očmi zraste v iskalca in ostane del krščanskega občestva.«

Srečujem toliko ranjenih mladih, ki bi radi na nekoga preložili breme, ki si želijo, da bi si nekdo vzel zanje čas. (Monika Jeglič)

Tudi Marjeta pravi: »V resnici ničesar od zgoraj naštetega ne delam z mislijo na kasnejše potrditve ali priznanja, temveč z iskreno željo, da bi prispevala svoje talente v župniji, ki ji pripadam. Lepo mi je, ko vidim, da se družine v župniji povezujemo. Da postajamo skupnost.« Marjeta si želi živega občestva in je hvaležna, da lahko v svoji župniji daje svoje talente na razpolago. »V resnici sem prepričana, da nam ni treba čakati, da bo Cerkev kot institucija začela delati potrebne spremembe, ki jih vsi pričakujemo. Zame je pomembno to vprašanje: Kaj lahko naredim tukaj in zdaj s poslušnostjo Svetemu Duhu jaz?«

Marjeta Bec. FOTO: Osebni arhiv

Magdaleno pri delu vodi misel, ali je njeno delo Bogu v slavo. »Če je On ponosen name, če delam tisto, za kar me je ustvaril, če odgovarjam na Njegov klic in če stvari ne delam sama, ampak v vse povabim Boga, potem bo tudi obrodilo sadove in mnenje drugih ni več najpomembnejše. Je pa nekaj čudovitega, ko te sadove vidiš, ko vidiš, da tvoje delo koga navdihuje, mu je v pomoč, v veselje,« je povedala.

Z veseljem biti ženska

»Zavedam se, da vse, kar počnem, pišem, govorim, delam iz ženskega vidika; omenjam stvari, ki morda kdaj pa kdaj 'moškim radarjem' uidejo,« je poudarila Mojca. »Da v akademskih krogih ni treba posnemati moških, so me naučile moje starejše sošolke, prijateljice, ki so danes novinarke, poslanke, avtorice knjig, profesorice. Vedno jim bom hvaležna, da so mi s svojim zgledom pomagale, da sem začela bolj zaupati svoji intuiciji, iskanju svojega glasu, ki ga hočem povedati družbi.« 

Mladi, tako fantje kot dekleta, premalokrat slišijo in občutijo, da jih imamo radi. FOTO: Pexels

Tudi odnos z možem Mojca doživlja kot enakovrednega. »Ob Kristjanu se čutim ljubljena, spoštovana, v ničemer omejena. Razumem krščansko pojmovanje 'pokorščine' in se z njo strinjam, da to v bistvu pomeni, da možu zaupam, da mi ni treba misliti na vse stvari, da so področja, ki jih on bistveno bolje obvlada, situacije, ki jim je bolj kos, problemi, ki jih on učinkoviteje reši, in nevarnosti, ki jih hitreje opazi.«

Po Marjetinem mnenju pa sodobnim ženskam pogosto manjka pristnega stika s sabo, zavedanja, da lahko take, kot smo, damo svoj prispevek v družini, v svojem kraju, pa tudi v svetu. »In to je tisto, kar bi rada predala tudi svojim hčeram. Da bi se znale sprejeti.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (10/2022).