Rodil se je v katoliški družini kot tretji od petih otrok staršema Štajercema. Mladost je preživel v Župniji Device Marije (danes Ljubljana – Polje) blizu tedanjega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici Studenec.

Premožnejšim niso zavidali

»Kljub vsej skromnosti je pri nas domovala srečna zadovoljnost, premožnejšim nismo zavidali,« je Franc Šetar pred desetletjem povedal v pogovoru Družininemu novinarju Jožetu Potrpinu. V družini so se posvetili Jezusovemu srcu.

Molitev, mesečna spoved in redno obhajilo

Molitev, mesečna spoved in obhajilo so jim pomagali rasti v ljubezni, zato se mu je zlahka porodila misel na duhovništvo, ki se je nato oblikovala v Marijini družbi – kongregaciji in Katoliški akciji, kjer se je velika skupina fantov in deklet pripravljala za delo Kristusovih pričevalcev doma in po svetu.

Franc Šetar (desno) z vrstnikom Jožetom Kokaljem in Alojzom Bratino, trije jezuiti. FOTO: Tatjana Splichal

Čez Ljubelj na Koroško

Ob koncu druge svetovne vojne se je z drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo, kjer je doživel kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti večinoma zverinsko pobile, so o njem zapisali ustvarjalci televizijske oddaje Pričevalci.

Z Ivanom Omanom

Najprej je bil – tudi z Ivanom Omanom – na Škofjeloškem gradu in pozneje premeščen v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Veliko jih je moralo od tam v smrt v Kočevski Rog, sam pa je bil izpuščen in je preživel vse grozote, ki pa so ga trajno zaznamovale.

Krepko zaznamovan

»Eno drži: to, da sem videl, kako je trpel in izginjal cvet slovenstva po končani vojni, me je krepko zaznamovalo za vso mladost,« je priznal sam.

Uresničena mladostna želja

Po vojni je uresničil mladostno željo postati duhovnik, v jezuitski red vstopil oktobra 1947 v Zagrebu, novo mašo pel leta 1958 v domači župniji in nato po koncu šolanja v 60. letih v Mariboru sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij, dejaven je bil tudi pri ljudskih misijonih in pomagal na Ptujski gori in Brezjah.

Družinin sodelavec

Pomagal je na Ptujski gori in Brezjah, se dolga leta udejstvoval na Svetih Višarjah, od leta 1971 pa je deloval v Župniji Dravlje v Ljubljani. Bil je Družinin sodelavec, objavljal je prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in njen ponatis Svoboda na izpitu.

Vnovič postavil po vojni porušeno cerkev

Na tujem je deloval v jezuitski župniji sv. Petra apostola v Beogradu, osem leta pa tudi v Kočevski Reki z okolico, kjer je ponovno postavil po vojni porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v Župniji sv. Jakoba v Ljubljani in pomagal tudi v okoliših župnijah, zlasti v Mostah.

Nova Emona

Velja za enega pionirjev v slovenski Katoliški cerkvi na področju kateheze s pomočjo filma, izdal pa je tudi več knjig, med njimi med zadnjimi vizionarsko zgodbo Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani prihodnosti.

Prevajal tudi filme

Poleg tega je napisal knjigo črtic Močnejši od smrti, leta 2019 delo Pogled skozi čas, kot Primož Slapar pa tudi Novele in črtice (1999) in Iščem vodnike mojega naroda (2002). Ob prevajanju knjig (denimo Pojoča družina von Trapp v treh delih) je prevedel tudi dober ducat slovenskih filmov.

P. Franc Šetar ob dr. Janezu Juhantu lani ob Lipi sprave. FOTO: Tatjana Splichal

Uničevati je lahko, graditi težko

»Na smeh mi gre tarnanje o izgubi vrednot, saj je po vojni vsiljena oblast zapustila Boga, odvrgla tudi razpela s sodišč in šol. Vzgoja je odtlej brez molitve in Kristusovega evangelija lahko le hitro nazadovala. Sebi prepuščena mladina brez verske in solidne domovinske vzgoje ob nepravih zgledih tava in se uničuje na razne načine. Uničevati je lahko, graditi težko,« je Šetar poudaril za Družino.

Ljubljančanom priporočam ...

In še: »Ljubljančanom priporočam, naj večkrat odpešačijo čez Toško čelo na Katarino in se priporočijo pogumni aleksandrijski filozofinji za zdravo pamet. Kristjanom po Sloveniji pa svetujem, naj pravilno usmerjajo domovino, sicer pa da se preimenujejo v vetrolovce.«

Do zadnjega ob Lipi sprave

Do zadnjega je sodeloval tudi pri spominskih slovesnostih ob Lipi sprave: »Saj je moje poslanstvo, da gradim medosebne mostove in gledam v človeku Stvarnikovo mojstrovino in odrešenca. Bog, ki vidi mnogo globlje, je pa še brezmejno bolj odprt in učakan. Nedvomno bedi tudi nad slovensko spravo.«

Premagal hudo obliko covida-19

Pred tremi leti je kljub visoki starosti premagal tudi hudo obliko covida-19, lani pa je obhajal polnih 65 let duhovništva. Naj bo Nebeški Oče pokojnemu pravičen sodnik in bogat plačnik. Večna luč naj mu sveti, naj počiva v miru!