Osebno poznam primer osnovnošolske učiteljice iz Kranja, ki je dala odpoved in se zaposlila v trgovini. Pedagoško delo je vse bolj zahtevno in ni dovolj cenjeno. (Irena Dolenc)

V minulem šolskem letu je bilo v slovenske osnovne šole vpisanih več kot štirikrat več učenk in učencev s tujim državljanstvom kot pred desetletjem (16.636 / 4097), mnogi med njimi pouka v slovenskem jeziku ne razumejo in mu ne morejo slediti, vse več osnovnih šol se sooča z izzivom, kako otroke brez ustreznega znanja slovenščine uspešno vključiti v pouk. Novela Zakona o osnovni šoli predlaga preizkus slovenščine za otroke, katerih materni jezik ni slovenski, pred vključitvijo v šolo; če ga opravijo, se vpišejo v šolo, v nasprotnem se vključijo v pripravljalnico.

Kako je urejeno zdaj?

Kako je sicer to področje urejeno zdaj? Trenutno velja Pravilnik (o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole), ki je od 21. septembra 2019 povečal število dodatnih ur slovenščine za učence tujce (katerih materni jezik ni slovenski). Za učence tujce, ki se v osnovno šolo vključijo v prvem ocenjevalnem obdobju, šola organizira dodatne ure slovenščine skladno z naslednjimi merili:

Še dodatnih 35 ur

Za učence tujce, ki se v osnovno šolo vključijo v drugem ocenjevalnem obdobju, šola v tekočem šolskem letu izvede še 35 dodatnih ur slovenščine. Če se v osnovno šolo do konca oktobra tekočega šolskega leta prvič vključi vsaj 9 učencev tujcev, lahko šola sistemizira delovno mesto strokovnega delavca skladno z naslednjimi merili:

Široka podpora

Predlog o pripravljalnici za slovenski jezik je naletel na široko podporo, saj so ga zagovarjali tako predstavniki občin (Združenje občin Slovenije in Združenje mestnih občin Slovenije) kot Državni svet, nasprotovala pa mu je Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, češ da »vsebina predloga močno maje cilje vzgoje in izobraževanja ter inkluzivno naravnanost sistema, za katero si vseskozi prizadevamo«. Na državnozborskem Odboru za izobraževanje predlog ni dobil podpore, saj mu je nasprotovalo 8 koalicijskih poslancev, podprlo pa 5 opozicijskih, se bo pa ta tema znašla na dnevnem redu decembrske seje Državnega zbora.

Pobudnica Irena Dolenc

Zakaj so se odločili za novelo Zakona o osnovni šoli, ki predvideva pripravljalnico za slovenski jezik in o kateri smo pred dobrim mesecem pisali TUKAJ, smo se na spletni Družini pogovarjali z njeno pobudnico Ireno Dolenc, predsednico Mestnega odbora Nove Slovenije – krščanskih demokratov (NSi) Kranj in dolgoletno kranjsko mestno svetnico.

Ker neznanje slovenščine onemogoča učenje, onemogoča vključevanje v družbo, učenci priseljenci si ne pridobijo izobrazbe glede na njihove zmožnosti in si ne izberejo poklica, ki bi ga želeli. (Irena Dolenc)

Skoraj polovica učencev brez slovenskega državljanstva

Irena Dolenc je srednješolska profesorica, vendar pa so v programu ekonomski tehnik, v katerem poučuje, dijaki priseljenci izjema. Kot poudarja, je v srednji šoli neznanje slovenščine velik problem na poklicnih šolah (triletni programi) in na nižjem poklicnem izobraževanju (dvoletni programi). V 1. letnikih v triletnih programih v Kranju je skoraj polovica učencev brez slovenskega državljanstva, nekateri so v Slovenijo prišli letos in ne znajo dovolj slovenskega jezika, da bi sledili pouku. Ker pa srednja šola ni obvezna, so se predlagatelji usmerili na spremembe Zakona o osnovni šoli.

Pomanjkljivosti sistema

Dolenčeva se je s to problematiko pobliže srečala pred leti, ko je vodila Medgeneracijski center Kranj, delno jo je poznala tudi zaradi dela pri Karitas. Obenem je spoznala učiteljice slovenščine, ki so izvajale pouk slovenščine za otroke priseljence, in povedale so ji za vse pomanjkljivosti sistema: otroke se vzame od rednega pouka; ur je premalo; otroci so zaradi neznanja slovenščine praviloma prvo leto neuspešni; težava je tudi vključevanje otrok med letom; vključenost preveč učencev priseljencev v isti razred; nepoznavanje slovenskega načina življenja …

Večinsko mnenje je, da je ur slovenščine premalo. Učitelji izpostavljajo, da ure slovenščine zadoščajo za učence priseljence s sorodnim jezikom, v primeru velikih jezikovnih različnosti pa je ur premalo. (Irena Dolenc)

Izkušnja iz osnovne šole

»Imam tudi dve leti izkušenj iz poučevanja na osnovni šoli, na kateri je bilo učencev priseljencev malo. Ker niso mogli komunicirati v njihovem maternem jeziku, so zelo hitro napredovali pri učenju slovenščine. Z vključitvijo v podaljšano bivanje je bilo možno v prvi triadi že prvo leto uspešno napredovati v naslednji razred (slovenščine se prvo leto ne ocenjuje). Problem nastane, ko je v istem razredu več učencev priseljencev, ki postanejo zaprta skupina in ne sodelujejo z učiteljem. V Kranju je nekaj mestnih osnovnih šol, kjer je v istem razredu 5 ali več učencev priseljencev,« opozori Irena Dolenc.

Pogovarjali smo se s pobudnico Ireno Dolenc, predsednico Mestnega odbora NSi Kranj in dolgoletno kranjsko mestno svetnico. FOTO: osebni arhiv

Pogovor z Ireno Dolenc

Kako se vprašanje slovensko negovorečih otrok v osnovnih šolah trenutno rešuje na državni ravni, ali so dosedanji ukrepi učinkoviti in ali so predvidene kakšne zakonske spremembe?

S Pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje programa šole je določeno, koliko ur lahko izvaja posamezna šola glede na število učencev priseljencev, ki so prvo leto vključeni v naš šolski sistem. K učitelju slovenščine prihajajo otroci od rednih ur pouka. Nekatere šole omogočajo tudi vključitev drugo šolsko leto. Večinsko mnenje je, da je ur slovenščine premalo. Učitelji izpostavljajo, da ure slovenščine zadoščajo za učence priseljence s sorodnim jezikom, v primeru velikih jezikovnih različnosti pa je ur premalo. Marsikatera šola ne izvaja ur slovenščine, učenci priseljenci so prepuščeni sami sebi in iznajdljivosti učiteljev.

Skrajnost je zagotovo primer vzgojiteljice v Kranjskih vrtcih. V skupini osemnajstih otrok, starih tri in štiri leta, so bili le štirje slovensko govoreči otroci in kar štirinajst otrok priseljencev. Ker ni določenih normativov, ni omejitev pri vključevanju v oddelek vrtca. (Irena Dolenc)

Kako pravzaprav so učitelji opolnomočeni za delo s slovensko negovorečimi otroki in njihovimi starši?

Težko bi govorila o opolnomočenosti učiteljev. Na oktobrskem izobraževanju za delo z otroki priseljenci pod okriljem Zavoda za šolstvo je bila zaključna misel: »Izmenjujte si primere dobrih praks in jih posnemajte.« Učitelji smo prepuščeni lastni iznajdljivosti, prav tako pa tudi celotna družba. Mnogi priseljenci vstopajo v trgovine, zdravstvene domove, centre za socialno delo, upravne enote ..., ne poiščejo prevajalca, nekateri želijo, da uporabimo Google translate.

Starši otrok priseljencev so različno motivirani za učenje slovenščine. Če starši priseljenci vsaj pogovorno govorijo slovensko, so njihovi otroci v šoli uspešni. Motivirani starši so vključeni v programe socialne aktivacije, obiskujejo delavnice slovenskega jezika na Ljudskih univerzah, v knjižnicah ali celo na osnovnih šolah. Večina staršev pa ni motivirana za učenje slovenščine, kar onemogoča tudi zaposlovanje staršev priseljencev. Zgodba deklice na naši Karitas, ki pogosto prevaja pogovore upravičencev: »Moja mami je pa zdaj tako srečna. Ima prijateljice. Dobila je službo v kuhinji v osnovni šoli. In jaz sem jo naučila slovensko.«

Naša družba potrebuje priseljence. Samo od nas je odvisno, ali bodo priseljenci integrirani v našo družbo, ali bodo govorili slovensko ter sprejeli evropski način življenja. (Irena Dolenc)

Kateri so glavni izzivi in težave pri reševanju problematike dela s slovensko negovorečimi otroki, ki jih navajajo učitelji?

Beseda izziv je rezervirana za cilje, ki jih ni nujno doseči. Probleme pa je potrebno rešiti. Učitelji imamo za vse učence enake cilje. Učence želimo navdušiti za učenje, da bodo razumeli svet okrog sebe in se bodo znali vključevati v družbo, da bodo pridobili potrebna znanja za poklic, ki jih veseli. Ker neznanje slovenščine onemogoča učenje, onemogoča vključevanje v družbo, učenci priseljenci si ne pridobijo izobrazbe glede na njihove zmožnosti in si ne izberejo poklica, ki bi ga želeli. Ni res, da si vsak otrok iz Kosova želi postati gradbenik, da vsaka muslimanska žena skrbi za gospodinjstvo in otroke ter ne želi biti zaposlena.

Kakšna je običajna politika osnovnih šol: ali vse slovensko negovoreče učence enega oddelka združijo v en razred ali jih razpršijo, enega po enega, po več razredih? Kaj je sicer bolje zanje?

Prepričana sem, da se šole trudijo, da bi slovensko negovoreče učence razporedile po oddelkih znotraj šole, a to ni mogoče. V mestih je zelo veliko priseljencev, kar pomeni, da individualno vključevanje le enega učenca priseljenca v oddelek ni mogoče. V mestnih osnovnih šolah je tudi več kot pet učencev priseljencev v istem oddelku.

Ni cilj integracije, da otroci priseljencev »zlezejo« skozi osnovno šolo. Vsak otrok mora razviti svoje potenciale in vem, da se zaradi neznanja slovenščine učencem priseljencev godi krivica. (Irena Dolenc)

Skrajnost je zagotovo primer vzgojiteljice v Kranjskih vrtcih. V skupini osemnajstih otrok, starih tri in štiri leta, so bili le štirje slovensko govoreči otroci in kar štirinajst otrok priseljencev. Ker ni določenih normativov, ni omejitev pri vključevanju v oddelek vrtca. Starši želijo, da se njihovi otroci družijo v vrtcu in enako govoreče otroke istega tujega jezika vpišejo v isti oddelek. Še slabše je, če otrok priseljencev ne hodi v vrtec in se prvič s slovenščino sreča šele ob vstopu v šolo.

Vpis v osnovno šolo je seveda glede na šolski okoliš, ki ga starši priseljencev upoštevajo. Seveda pa za »kršenje« šolskega okoliša poskrbijo starši slovensko govorečih otrok. Kot zanimivost naj povem, da so bili nekateri od teh staršev otroci priseljencev. Pred desetletji je integracija v šoli potekala izredno dobro. Vsem učencem in dijakom je bilo jasno, da se v šoli govori slovensko, zato so otroci priseljencev zelo hitro usvojili slovenski jezik. Tudi med odmori so se pogovarjali slovensko.

Motivirani starši so vključeni v programe socialne aktivacije, obiskujejo delavnice slovenskega jezika na Ljudskih univerzah, v knjižnicah ali celo na osnovnih šolah. Večina staršev pa ni motivirana za učenje slovenščine. (Irena Dolenc)

Menim, da je možna dobra integracija le z ustreznim predznanjem slovenskega jezika. Tudi ob posamični vključitvi v nižje razrede osnovne šole je potrebno znanje slovenščine A2, za drugo in tretjo triado pa znanje slovenščine A1. Neznanje jezika se odraža v neuspehu oziroma zelo nizkih ocenah, ki ne omogočajo nadaljevanja šolanja glede na zmožnosti. Ni cilj integracije, da otroci priseljencev »zlezejo« skozi osnovno šolo. Vsak otrok mora razviti svoje potenciale in vem, da se zaradi neznanja slovenščine učencem priseljencev godi krivica. Enoletna pripravljalnica pred vključitvijo v redno šolanje bi rešila marsikateri problem. Tudi stisko učitelja, ki želi poučevati vse učence v razredu.

Ali drži, da starši izpisujejo in selijo svoje otroke z mestnih na primestne šole? Je enako tudi med učitelji?

Starši resnično vpisujejo otroke v osnovne šole, kjer je število učencev priseljencev majhno. Lahko postrežem s konkretnim primerom svojega sodelavca: »Upam, da vam uspe spremeniti Zakon o osnovni šoli, da mi ne bo treba vsak dan voziti otroka tako daleč.«

Starši želijo, da se njihovi otroci družijo v vrtcu in enako govoreče otroke istega tujega jezika vpišejo v isti oddelek. Še slabše je, če otrok priseljencev ne hodi v vrtec in se prvič s slovenščino sreča šele ob vstopu v šolo. (Irena Dolenc)

Učitelji se vsak po svoje vsakodnevno soočamo s problemi, ki jih povzroča neznanje slovenščine. Osebno poznam primer osnovnošolske učiteljice iz Kranja, ki je dala odpoved in se zaposlila v trgovini. Pedagoško delo je vse bolj zahtevno in ni dovolj cenjeno.

Zaključek: Naša družba potrebuje priseljence. Samo od nas je odvisno, ali bodo priseljenci integrirani v našo družbo, ali bodo govorili slovensko ter sprejeli evropski način življenja.