Terezija iz Lisieuxa me od nekdaj navdušuje s svojo željo ljubiti do konca, predvsem Jezusa, središče njenega življenja. Njena duhovnost, ki jo je s svojo preprostostjo in notranjo globino črpala iz evangelijev, nam vsem vrača svobodo, našo prihodnost odpira zaupanju in upanju. V tem je razlog njene svetosti. Vsakega od nas vabi, da stori enako.

Terezijine duhovnosti ne moremo strniti v neka pravila, ki bi jih bilo treba upoštevati, temveč jo povzemamo v osnovno naravnanost srca, ki se kaže v zaupljivi odprtosti za Božje delovanje in v goreči želji »živeti iz ljubezni«. S tem, ko je tvegala upati, je od znotraj vlila novo dinamiko duhovnosti svojega in našega časa.

Potrpežljivo prenašati lastne slabosti

Terezija je predvsem zaljubljena ženska, ženska želje, ki v njej tli z velikim apetitom po življenju. »Želeti«, »ljubiti« in »Jezus« so besede, ki jih je najpogosteje uporabljala v svojih zapisih. Svoje hrepenenje je odprla neskončnosti Božjega hrepene...