Vstopim v hišo. Vonj po kadilu, tik za vhodom pri-žgana velika sveča. Stisne me. Tesnoba in strah. Pred smrtjo. Sem namreč v hospicu, kjer prebiva prijatelj. Kadilo me spominja na cerkev, na smrt, na obredje, na nazadnjaštvo, na vse tisto, kar v svojem življenju močno zanikam.

Hiša smrti, vendar tudi hiša življenja. Tako pravijo. Jaz tega takrat ne prepoznam. Pretresena, še vedno tesnobna, nerada stopim v sobo in se na hitro po-slovim od že precej odhajajočega prijatelja.

Kje sploh sem?

Ta hiša me pripelje v razmišljanje o lastnem bivanju. Kako živim, kje sploh sem? Kaj imam pokazati?

Praktično nič od tega, kar naj bi človek pri približevanju petdesetim po standardnih obrazcih družbe moral pokazati. Nimam otrok, nimam družine, nimam stanovanja, ne avta. Imam pa življenje, ki teče, in takrat se odločim, da ne bo šlo kar tako mimo mene.

Na koga naj se obrnem? Kam naj sežem, da bi našla kakšne odgovore? Spreleti me. Krščena si, imaš o...