Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Alojzij Šuštar je bil ljubljanski nadškof in prvi predsednik slovenske škofovske konference. Po njem je poimenovana OŠ Alojzija Šuštarja. Predstavljamo pet Šuštarjevih lastnosti, po katerih se lahko zgledujemo vsi.

Vztrajnost, ko nam ne gre

Če beremo Šuštarjev življenjepis, vidimo, da je bil pomemben mož. Bil je duhovnik, škof in celo nadškof. S tem pa se njegovi pomembni nazivi ne končajo. Bil je namreč tudi profesor, ravnatelj in rektor. Opravljal je delo tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc. Skratka, moral je biti sposoben. In verjetno tudi zelo uspešen v šoli. A ni bilo vedno tako. V srednjo šolo je hodil na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. Alojzij je kasneje sam priznal, da se je sprva zelo slabo učil; njegovi rezultati so bili tako slabi, da mu je celo grozila izključitev. A ta grožnja je spodbudila, da se je bolj potrudil in na koncu maturiral z odliko.

Jasni cilji

Ko otroke vprašamo, kaj bodo po poklicu, kdo reče, da bo pilot, nogometaš, učiteljica, zdravnica … Redkokdo pa pove, da bi rad postal duhovnik. Še manj pa je takih, ki ta svoj otroški cilj uresničijo. Alojzij pa ga je. Še več, v osnovni šoli je v nekem spisu napisal: »Ko bom velik, bom škof«. Kdo ve, ali ga je učitelj takrat resno jemal, a Alojzij ta cilj uresničil.

Osnovna šola Alojzija Šuštarja v Šentvidu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal 

Ljubezen do Slovenije

Šuštar je velik del svojega življenja preživel v tujini. Bil je v Rimu, pa več kot 30 let v Švici … Tam so ga izjemno spoštovali. Za človeka, ki mu v tujini uspe, ne bi bilo čudno, če bi pozabil na svojo domovino. Alojzij pa tega ni storil. Nasprotno, rad se je vrnil v Slovenijo in tu nadaljeval svoje poslanstvo. Svoja poznanstva v tujini (ki so segala v takratni cerkveni in politični vrh Evrope) je odlično izkoristil v za Slovenijo prelomnem obdobju – v času osamosvajanja. Škof Anton Jamnik, ki je bil takrat Šuštarjev tajnik, se spominja, da je 29. junija 1991 Šuštar 12 ur porabil za posredovanje pri uglednih prijateljih z Evrope in sveta, da bi preprečili bombardiranje Ljubljane. In ko je bilo napornih telefonskih pogovor konec, se Šuštar še ni zleknil v mehko posteljo, pač pa je sodelavce povabil v kapelo, kjer so Boga prosili za blagoslov njihovih prizadevanj za mir.

Sam nimam nikomur nič odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo kaj hudega storil. (Alojzij Šuštar)

Sodelovanje z drugače mislečimi

Alojzij Šuštar je veliko prispeval k osamosvojitvi Slovenije. Zaradi tega ga je takratna vlada povabila, da na slovesnosti ob razglasitvi samostojne Slovenije 26. junija 1991 na Trgu republike blagoslovi lipo - simbol slovenstva. Med blagoslovom pa mu je nekdo izklopil mikrofon, kar skoraj zagotovo ni bilo slučajno - nekdo je hotel, da se nadškofa ne bi slišalo. Šuštarja je ta poteza razočarala, a je nikoli ni pogreval in ni bil maščevalen. V svoji duhovni oporoki je celo zapisal: »Sam nimam nikomur nič odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo kaj hudega storil.« Vedno se je trudil za sodelovanje z drugače mislečimi, tudi tistimi, ki so Cerkev sovražili. Ljudje, ki so ga poznali, so ga opisovali kot graditelja mostov med ljudmi različnih prepričanj. Tudi predsednik Borut Pahor je zapisal, da je Šuštarjeva moralna avtoriteta presegala prag Cerkve.

Skrb za druge

Šuštar je zadnji del svojega življenja prebival v Zavodu sv. Stanislava, kjer je tudi Škofijska klasična gimnazija. Pri obrokih je nadškof pogosto vzel kakšen kos sadja s seboj in ga podaril dežurnemu dijaku. Tudi sicer je razdal vse, za kar se mu je zdelo, da ne potrebuje. Velikokrat je kaj daroval brezdomcem, denar pa je daroval tudi mnogim drugim ljudem v stiski.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst. Spremljajte Najst tudi na Facebooku.