Srečnih nas Bog ne želi napraviti tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil naš pogled nanjo. FOTO: Pexels.


Moč nepopolnosti

Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega, ki je ključen za to, da se človek spremeni.

Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati. V tem je poanta Jezusovih blagrov.

Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno nasprotno je. Na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir, to so poraženci življenja in sveta, v katerem živimo.

Obrat v perspektivi

Vse to so namreč ljudje, ki potrebujejo drugega, ki so od drugega celo odvisni, ker so svojo moč izgubili ali so se ji prostovoljno odpovedali. A ravno to je tisto, kar nam želi s svojimi blagri Jezus dopovedati. Srečnih nas namreč ne želi napraviti tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil naš pogled nanjo.

Blagre je namreč Jezus povedal na začetku tako imenovanega »govora na gori«, ki mu nekateri rečejo tudi »nova Postava« ali »povzetek krščanstva« – kakor je nekakšen povzetek judovske postave deseterica Božjih zapovedi. Tako z zahtevnimi nauki evangelija kakor tudi z zapovedmi imamo strašne težave, ker jih dojemamo predvsem kot vrsto pravil, ki se jih je treba držati, da bi dosegli »krščansko popolnost«.

Če bi bilo tako, niti evangelij niti Božje zapovedi ne bi bile nič drugačne od sveta, v katerem nekaj štejeta samo moč in uspeh. Toda razlika se naredi na začetku zapovedi, ki smo ga pozabili ali prezrli. Zapovedi se ne začnejo z »Veruj v enega Boga,« kot smo se dolga leta učili, marveč z besedami: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti« (2 Mz 20,2).

Bog, ki rešuje

Na začetku vsega je Bog, ki rešuje. Na začetku vsega je ljubezen Boga, v drobovju vsake realnosti, naj bo kakršnakoli že. Tako moramo razumeti blagre, da bi tako začeli razumeti tudi svojo realnost, točno to realnost, v kateri živimo zdaj. Čim bolj je prazna, čim bolj smo v njej nemočni, tem bolj čutimo, da ga potrebujemo, več je v njej prostora za Boga. In natanko tako postanemo sveti – ko se v svoji nemoči naslonimo nanj. Blagor nam!


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (44/2020).